Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 188
[TUDIJSKI VE^ERI
razsvetljenstvo, saj ga lahko razumemo kot radikalizacijo ene od
usmeritev, ki je lastna reformiranemu, protestantskemu krščanstvu.
S protestantskega vidika ta radikalizacija in razvoj kličeta po samo-
omejevanju in dopolnitvi, toda ne k opustitvi. (Kant kot veliki
glasnik razsvetljenstva in hkrati dedič protestantizma ostaja zato
stalen zgled in izziv, a prav zato tudi stalna tarča »katolizirajočih«
kritik in kritikov, vključno z Josefom Ratzingerjem pri njihovih
neposrednih ali posrednih diskvalificiranjih modernega razvoja.)
Sekularizacija in (»nova«) evangelizacija Evrope
Na te ugotovitve in opredelitve opozarjam, ker postajajo aktualne
in razločevalne ob sedanji inflaciji govora o novi evangelizaciji Evrope
(in Slovenije). Evangelizacija v smislu oznanjanja in širjenja evangelija
za Cerkve ni in ne more biti nekaj novega – je konstitutivna za Cerkve
kot krščanske cerkve. Razhajanja se začno ob različnih interpretacijah,
povezanih z različnim razumevanjem in vrednotenjem družbe, v kateri
Cerkve delujejo, in različnim pojmovanjem Cerkve in njene vloge v
družbi. Protestantski, evangeličanski teolog Reinhard Frieling je leta
1991 razbral dve osnovni usmeritvi pri govoru o evangelizaciji Evrope
(omenjam njega, ker lahko njegovo predavanje v celoti preberemo tudi
v slovenskem prevodu ).18 Po eni naj bi sedanji sekularni, postkr-
ščanski Evropi, ki/ker je pozabila na svoje korenine, postavili nasproti
vizijo družbe, v kateri bi Cerkev spet imela ključno vlogo kot nosilka
temeljnih vrednot in bi uveljavitev teh vrednot terjala tudi od države.
Reevangelizacija Evrope v tem smislu bi pomenila »vrnitev Evrope v
čase pred razsvetljenstvom in bi namesto sekularne družbe z njeno
avtonomijo razuma uveljavila cerkveno predstavo o redu in program
oblikovanja družbe pod duhovnim vodstvom Cerkve«. Frieling opo-
zarja, da je v zgodovini Cerkev, kadar je v imenu evangelija težila po
avtoriteti, oblasti ali nadvladi, da bi zgradila »krščanski svet«, vedno
usodno zablodila … »Zamenjava evangelija in cerkve, službe Bogu in
moči v družbi, ima svoje korenine povsod tam, kjer se je institu-
18 Reinhard Frielig: Odgovornost cerkva v evropskem procesu združevanja. V
Protestantizem, tematska številka revije Poligrafi 21/22 (2001), 251– 263
186
razsvetljenstvo, saj ga lahko razumemo kot radikalizacijo ene od
usmeritev, ki je lastna reformiranemu, protestantskemu krščanstvu.
S protestantskega vidika ta radikalizacija in razvoj kličeta po samo-
omejevanju in dopolnitvi, toda ne k opustitvi. (Kant kot veliki
glasnik razsvetljenstva in hkrati dedič protestantizma ostaja zato
stalen zgled in izziv, a prav zato tudi stalna tarča »katolizirajočih«
kritik in kritikov, vključno z Josefom Ratzingerjem pri njihovih
neposrednih ali posrednih diskvalificiranjih modernega razvoja.)
Sekularizacija in (»nova«) evangelizacija Evrope
Na te ugotovitve in opredelitve opozarjam, ker postajajo aktualne
in razločevalne ob sedanji inflaciji govora o novi evangelizaciji Evrope
(in Slovenije). Evangelizacija v smislu oznanjanja in širjenja evangelija
za Cerkve ni in ne more biti nekaj novega – je konstitutivna za Cerkve
kot krščanske cerkve. Razhajanja se začno ob različnih interpretacijah,
povezanih z različnim razumevanjem in vrednotenjem družbe, v kateri
Cerkve delujejo, in različnim pojmovanjem Cerkve in njene vloge v
družbi. Protestantski, evangeličanski teolog Reinhard Frieling je leta
1991 razbral dve osnovni usmeritvi pri govoru o evangelizaciji Evrope
(omenjam njega, ker lahko njegovo predavanje v celoti preberemo tudi
v slovenskem prevodu ).18 Po eni naj bi sedanji sekularni, postkr-
ščanski Evropi, ki/ker je pozabila na svoje korenine, postavili nasproti
vizijo družbe, v kateri bi Cerkev spet imela ključno vlogo kot nosilka
temeljnih vrednot in bi uveljavitev teh vrednot terjala tudi od države.
Reevangelizacija Evrope v tem smislu bi pomenila »vrnitev Evrope v
čase pred razsvetljenstvom in bi namesto sekularne družbe z njeno
avtonomijo razuma uveljavila cerkveno predstavo o redu in program
oblikovanja družbe pod duhovnim vodstvom Cerkve«. Frieling opo-
zarja, da je v zgodovini Cerkev, kadar je v imenu evangelija težila po
avtoriteti, oblasti ali nadvladi, da bi zgradila »krščanski svet«, vedno
usodno zablodila … »Zamenjava evangelija in cerkve, službe Bogu in
moči v družbi, ima svoje korenine povsod tam, kjer se je institu-
18 Reinhard Frielig: Odgovornost cerkva v evropskem procesu združevanja. V
Protestantizem, tematska številka revije Poligrafi 21/22 (2001), 251– 263
186
