Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 208
[TUDIJSKI VE^ERI
»Spindlerja več ni bilo k mizi, zmagoslaven pa se je vrnil Vlahovič.
Z besedami sv. pisma: »Gospod je pokazal moč svoje roke in osra-
motil ošabneže«, je zasedel zopet svoje častno mesto in začel govoriti
o verjetnosti, da sprejmejo Turki novo, Lutrovo vero.
»Koliko bi bilo pridobljeno« je vzdihnil. »Kristusova čreda bi se
pomnožila, in vojske bi bil konec.« Vojščaki so zmajevali z glavami,
in srdit se je obrnil Vlahovič do Lenkoviča: »Vi seveda tega ne verja-
mete.«
»Res, da ne verjamem«, odgovoril je Lenkovič, »vendar se da
poskusiti. Zberimo mesto vojakov gospode predikante in pošljimo
jih nad Turke!«
Na koncu je še vprašanje odnosa s slovensko reformacijo. Ugo-
toviti moramo, da Trubar v svoji bogati pisemski zapuščini Vlaho-
viča direktno ne imenuje. Zanj in za njegovo delo v Metliki je vedel
tako iz Klombnerjevih pisem kot iz stikov z drugimi predikanti, ki
so tako ali drugače delovali na Dolenjskem in Metliškem, sode-
lovanja ali neposrednega stika med Vlahovičem in Trubarjem pa
bolj ali manj ni bilo. Vlahovič je bil sprva v vsem Trubarjev učenec,
vendar se je pozneje, ko je Trubar ocenil, da hrvaški prevod vsebuje
»viel falsch«, od njega distanciral. Vest o njegovi zavzetosti in
gorečnosti je v Ljubljano odnesel Ivan Tulšak, njegov sodelavec v
Metliki, o njej je pričal Klombner v svojih pismih in iz tega izvi-
rajoča zaščita stanov ga je v 60. letih varovala, nato pa mu v 70.
letih zagotovila stalne in zadostne prejemke. Očitno je užival do-
ločeno spoštovanje stanov in kranjskega, predvsem dolenjskega in
metliškega plemstva.
Vlahovič se je vedno premikal na margini dežele, margini cesar-
stva in s svojim delom ni nikoli vidneje posegel na osrednjeslovensko
ozemlje. Njegov pomen je tako predvsem v reformaciji na ozemlja
današnje jugovzhodne Slovenije, s poudarkom na delovanju v Met-
liki. In ko je Anton Aškerc leta 1905 pesnil o Primožu Trubarju,
je omenil tudi Vlahoviča (Aškerc, Anton: Primož Trubar – Zgodo-
vinska pesnitev, Ljubljana: Ignac pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg,
1905, XIII):
206
»Spindlerja več ni bilo k mizi, zmagoslaven pa se je vrnil Vlahovič.
Z besedami sv. pisma: »Gospod je pokazal moč svoje roke in osra-
motil ošabneže«, je zasedel zopet svoje častno mesto in začel govoriti
o verjetnosti, da sprejmejo Turki novo, Lutrovo vero.
»Koliko bi bilo pridobljeno« je vzdihnil. »Kristusova čreda bi se
pomnožila, in vojske bi bil konec.« Vojščaki so zmajevali z glavami,
in srdit se je obrnil Vlahovič do Lenkoviča: »Vi seveda tega ne verja-
mete.«
»Res, da ne verjamem«, odgovoril je Lenkovič, »vendar se da
poskusiti. Zberimo mesto vojakov gospode predikante in pošljimo
jih nad Turke!«
Na koncu je še vprašanje odnosa s slovensko reformacijo. Ugo-
toviti moramo, da Trubar v svoji bogati pisemski zapuščini Vlaho-
viča direktno ne imenuje. Zanj in za njegovo delo v Metliki je vedel
tako iz Klombnerjevih pisem kot iz stikov z drugimi predikanti, ki
so tako ali drugače delovali na Dolenjskem in Metliškem, sode-
lovanja ali neposrednega stika med Vlahovičem in Trubarjem pa
bolj ali manj ni bilo. Vlahovič je bil sprva v vsem Trubarjev učenec,
vendar se je pozneje, ko je Trubar ocenil, da hrvaški prevod vsebuje
»viel falsch«, od njega distanciral. Vest o njegovi zavzetosti in
gorečnosti je v Ljubljano odnesel Ivan Tulšak, njegov sodelavec v
Metliki, o njej je pričal Klombner v svojih pismih in iz tega izvi-
rajoča zaščita stanov ga je v 60. letih varovala, nato pa mu v 70.
letih zagotovila stalne in zadostne prejemke. Očitno je užival do-
ločeno spoštovanje stanov in kranjskega, predvsem dolenjskega in
metliškega plemstva.
Vlahovič se je vedno premikal na margini dežele, margini cesar-
stva in s svojim delom ni nikoli vidneje posegel na osrednjeslovensko
ozemlje. Njegov pomen je tako predvsem v reformaciji na ozemlja
današnje jugovzhodne Slovenije, s poudarkom na delovanju v Met-
liki. In ko je Anton Aškerc leta 1905 pesnil o Primožu Trubarju,
je omenil tudi Vlahoviča (Aškerc, Anton: Primož Trubar – Zgodo-
vinska pesnitev, Ljubljana: Ignac pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg,
1905, XIII):
206
