Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 210
[TUDIJSKI VE^ERI
Sa{o Jer{e
»APOTEOZA PRIMO@A TRUBARJA« –
ROMANTI^NI POGLED NA SLOVENSKO
REFORMACIJO IN NJEGOVE MEJE
»Apoteoza Primoža Trubarja« Leona Koporca (1986) –
Uvod
Leon Koporc (1926–2003) je bil eden redkih slovenskih slikarjev
20. stoletja, ki so se v svojem ustvarjanju posvečali tudi temam
slovenske preteklosti oziroma preteklosti vobče. Pri tem je Koporc
ostajal zvest svojemu siceršnjemu slikarskemu izrazu, ki sta ga za-
znamovali dve značilnosti, ki se utegneta zdeti na prvi pogled na-
sprotni, nemara celo nezdružljivi, v Koporčevem slikarstvu – prav
posebej v njegovih upodobitvah podob iz preteklosti ter bibličnih
prizorov – pa se kongenialno dopolnjujeta. Koporčeve slikarske
podobe so namreč izrazito narativne in v svoji narativnosti izrazito
nazorne, obenem pa se prizori, ki jih upodablja, zdijo kakor prizori
iz sanj. Osebe kot da stopajo pred gledalca iz nekega drugega sveta,
odtegnjenega zakonitostim realnosti, in zdi se, da se pred gledalcem
ustavijo le za hip, le zato, da bi mu prenesle svoje sporočilo; v istem
trenutku pa se že umikajo nazaj v svoj svet. Lahko bi torej rekli, da
Koporc preteklost razumeva in upodablja obenem v realistični in
nadrealistični maniri. Njegove podobe preteklosti so sicer še zveste
realnosti zgodovinski pripovedi, a obenem to realnost na svojevrsten
način presegajo, ji s tem dajejo nadrealistični izraz oziroma kažejo
na njeno nadrealistično razsežnost. Ali povedano drugače, Koporc
preteklost razumeva kot nadrealistični privid ali bolje kot privid
nadrealnosti, ki v realnost posega, ji prinaša svoje sporočilo in
realnost svojemu nadrealističnemu sporočilu zavezuje.
V takšnem slikarskem zamahu je Leon Koporc upodobil tudi
Primoža Trubarja oziroma slovensko reformacijo, oljno platno, ki
208
Sa{o Jer{e
»APOTEOZA PRIMO@A TRUBARJA« –
ROMANTI^NI POGLED NA SLOVENSKO
REFORMACIJO IN NJEGOVE MEJE
»Apoteoza Primoža Trubarja« Leona Koporca (1986) –
Uvod
Leon Koporc (1926–2003) je bil eden redkih slovenskih slikarjev
20. stoletja, ki so se v svojem ustvarjanju posvečali tudi temam
slovenske preteklosti oziroma preteklosti vobče. Pri tem je Koporc
ostajal zvest svojemu siceršnjemu slikarskemu izrazu, ki sta ga za-
znamovali dve značilnosti, ki se utegneta zdeti na prvi pogled na-
sprotni, nemara celo nezdružljivi, v Koporčevem slikarstvu – prav
posebej v njegovih upodobitvah podob iz preteklosti ter bibličnih
prizorov – pa se kongenialno dopolnjujeta. Koporčeve slikarske
podobe so namreč izrazito narativne in v svoji narativnosti izrazito
nazorne, obenem pa se prizori, ki jih upodablja, zdijo kakor prizori
iz sanj. Osebe kot da stopajo pred gledalca iz nekega drugega sveta,
odtegnjenega zakonitostim realnosti, in zdi se, da se pred gledalcem
ustavijo le za hip, le zato, da bi mu prenesle svoje sporočilo; v istem
trenutku pa se že umikajo nazaj v svoj svet. Lahko bi torej rekli, da
Koporc preteklost razumeva in upodablja obenem v realistični in
nadrealistični maniri. Njegove podobe preteklosti so sicer še zveste
realnosti zgodovinski pripovedi, a obenem to realnost na svojevrsten
način presegajo, ji s tem dajejo nadrealistični izraz oziroma kažejo
na njeno nadrealistično razsežnost. Ali povedano drugače, Koporc
preteklost razumeva kot nadrealistični privid ali bolje kot privid
nadrealnosti, ki v realnost posega, ji prinaša svoje sporočilo in
realnost svojemu nadrealističnemu sporočilu zavezuje.
V takšnem slikarskem zamahu je Leon Koporc upodobil tudi
Primoža Trubarja oziroma slovensko reformacijo, oljno platno, ki
208
