Page 211 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 211
SA[O JER[E
ga je naslikal v letu 1986, v letu torej, ko se je spominjalo 400.
obletnice Trubarjeve smrti. Platnu je Koporc dal naslov Apoteoza
Primoža Trubarja, v svoji slikarski pripovedi pa je izhajal, kot bomo
videli v nadaljevanju razprave, iz védenja o slovenski reformaciji,
kakršno je oblikovala in zagovarjala humanistična znanost njego-
vega časa in kakršno se je ingraviralo v sodobni oziroma moderni
slovenski zgodovinski spomin.
V središče platna je Koporc postavil Trubarja, ki s svojo postavo
giganta obvladuje celotno slikovno pripoved. Pred Trubarjem leži
njegov knjižni opus, v njegovem pogledu, usmerjenem v gledalca, pa
lahko prepoznavamo dve Trubarjevi osebni značilnosti, kot se nam
kažeta skozi njegov opus in njegovo življenje, namreč veliko odloč-
nost in veliko zahtevnost. V Trubarjevem pogledu lahko vidimo tudi
samozavest ter ponos, pa tudi tudi svojevrstno svetniško blaženost,
mirno ali bolje pomirjeno distanco do nemirnega dogajanja, ki
utegne zaposlovati gledalca. Levico polaga Trubar na svojo prvo
knjigo, katekizem, in njen kazalec na svoje prve besede, ki jih je dal
natisniti, namreč besede Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravo spoznane
božje skozi Jezusa Kristusa prosim. Obtem svojo desnico razpira v
svetniško, mučeniško držo in z njo kaže na svoja učitelja in pod-
pornika ter svoje sodruge in sopotnike; rečeno v dikciji slike, Tru-
barjeva desnica kaže na apostole slovenske besede. Še več, Trubar s
svojo desnico slovensko besedo kot da ustvarja in s tem ustvarja slo-
vensko domovino samo: nad dlanjo Trubarjeve desnice se namreč
kaže pogled na Trubarjev rojstni kraj Raščico in tamkajšnji mlin
njegovega očeta.
Z desnico torej kaže Trubar na tržaškega škofa Pietra Bonomo, v
čigar šoli se je Trubar menda najprej seznanil z idejami humanizma
in zgodnje reformacije. Trubarjeva desnica kaže nadalje na slovenske
reformatorje, med njimi menda tudi na prevajalca biblije Jurija
Dalmatina ter na enega izmed protestantskih duhovnikov, pre-
dikantov, čigar obraza Koporc pomenljivo ni izrisal, da bi s tem
pokazal na bistvo poslanstva, ki so mu bili reformatorji zavezani: ne
uresničevanje osebnih hotenj, pač pa oznanjevanje evangeljskega
sporočila. Enako kakor Trubar, imata tudi škof Bonomo ter Tru-
barjev podpornik štajerski baron Hans Ungnad, ki je upodobljen na
209
ga je naslikal v letu 1986, v letu torej, ko se je spominjalo 400.
obletnice Trubarjeve smrti. Platnu je Koporc dal naslov Apoteoza
Primoža Trubarja, v svoji slikarski pripovedi pa je izhajal, kot bomo
videli v nadaljevanju razprave, iz védenja o slovenski reformaciji,
kakršno je oblikovala in zagovarjala humanistična znanost njego-
vega časa in kakršno se je ingraviralo v sodobni oziroma moderni
slovenski zgodovinski spomin.
V središče platna je Koporc postavil Trubarja, ki s svojo postavo
giganta obvladuje celotno slikovno pripoved. Pred Trubarjem leži
njegov knjižni opus, v njegovem pogledu, usmerjenem v gledalca, pa
lahko prepoznavamo dve Trubarjevi osebni značilnosti, kot se nam
kažeta skozi njegov opus in njegovo življenje, namreč veliko odloč-
nost in veliko zahtevnost. V Trubarjevem pogledu lahko vidimo tudi
samozavest ter ponos, pa tudi tudi svojevrstno svetniško blaženost,
mirno ali bolje pomirjeno distanco do nemirnega dogajanja, ki
utegne zaposlovati gledalca. Levico polaga Trubar na svojo prvo
knjigo, katekizem, in njen kazalec na svoje prve besede, ki jih je dal
natisniti, namreč besede Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravo spoznane
božje skozi Jezusa Kristusa prosim. Obtem svojo desnico razpira v
svetniško, mučeniško držo in z njo kaže na svoja učitelja in pod-
pornika ter svoje sodruge in sopotnike; rečeno v dikciji slike, Tru-
barjeva desnica kaže na apostole slovenske besede. Še več, Trubar s
svojo desnico slovensko besedo kot da ustvarja in s tem ustvarja slo-
vensko domovino samo: nad dlanjo Trubarjeve desnice se namreč
kaže pogled na Trubarjev rojstni kraj Raščico in tamkajšnji mlin
njegovega očeta.
Z desnico torej kaže Trubar na tržaškega škofa Pietra Bonomo, v
čigar šoli se je Trubar menda najprej seznanil z idejami humanizma
in zgodnje reformacije. Trubarjeva desnica kaže nadalje na slovenske
reformatorje, med njimi menda tudi na prevajalca biblije Jurija
Dalmatina ter na enega izmed protestantskih duhovnikov, pre-
dikantov, čigar obraza Koporc pomenljivo ni izrisal, da bi s tem
pokazal na bistvo poslanstva, ki so mu bili reformatorji zavezani: ne
uresničevanje osebnih hotenj, pač pa oznanjevanje evangeljskega
sporočila. Enako kakor Trubar, imata tudi škof Bonomo ter Tru-
barjev podpornik štajerski baron Hans Ungnad, ki je upodobljen na
209
