Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 215
SA[O JER[E
namreč na njun splošni interpretativni okvir. Obe mnenji vidita
namreč slovensko reformacijo scela vpeto v slovensko nacionalno
zgodovino in ji pripisujeta konstitutivno mesto pri oblikovanju
slovenske nacionalne identitete. O slednjem v slovenskem zgodo-
vinopisju in sicer slovenski humanistiki obstaja soglasje, povsem
nasprotna pa so si mnenja glede tega, ali je slovensko nacionalno
zgodovino videti kot zgodovino moderne – besedo uporabljam v
historičnem smislu – slovenske skupnosti, »zamišljene« v dolgem
19. stoletju, in kot identitetni okvir, vzpostavljen z moderno slo-
vensko »kolektivno memorijo«, ali pa gre, vse drugače, za zgodovino
ljudstva »naše preteklosti«, našega prostora in našega jezika, ki je
prav z zapisom svojega, tj. našega jezika, dobilo svojo potrditev in se
je v tako potrjeni biti začelo oblikovati v moderni slovenski narod in
slednjič moderno slovensko nacijo. Diskusija med zagovorniki ene
in druge teze nikakor ni zaključena in se na raziskovalnem polju
slovenske reformacije tudi ne odvija, četudi bi utegnile nemara
raziskave prav tega področja pojasniti mnoge dileme in tako z dolžno
znanstveno erudicijo osvežiti stare artikulacije, formulacije in defi-
nicije. Skratka, pogled na slovensko zgodovinopisje in humanistiko
in njuno razumevanje in vrednotenje slovenske reformacije nam
danes kaže, da ima slovenska reformacija trdno »definirano« mesto
v slovenski nacionalni zgodovini ter da stoji na osrednjem, odličnem
mestu pod svodom »sveta slovenstva«. Gre za tisti historični svod, ki
sega od nas do »nas« oziroma od »nas« do nas: Trubar in slovenski
reformatorji so, če si sposodimo misel romunskega zgodovinarja
Roumena Daskalova, »zgodnejši ’mi’ in mi smo kasnejši ’oni’«. V
luči takšnega razumevanja se seveda lahko jasno kaže, kako pod tem
historičnim svodom oznanja »Trubarjev program jutranjo zarjo
novega dne«, kot je pred dobrimi stotimi leti zapisal France Kidrič.
Leto 1908, leto torej, ko se je slavilo štiristoto obletnico Tru-
barjevega rojstva, je bilo za opredelitev Trubarjevega mesta in mesta
slovenske reformacije v slovenski zgodovinski zavesti in humani-
stičnih znanostih sicer posebej pomembno. Oboje se je namreč tedaj
artikuliralo skozi velike akademske in časopisne polemike in for-
muliralo v zelo različnih akademskih in ideoloških pogledih. In
slednjič se je definiralo v nazoru, ki ga je povzel France Kidrič z
213
namreč na njun splošni interpretativni okvir. Obe mnenji vidita
namreč slovensko reformacijo scela vpeto v slovensko nacionalno
zgodovino in ji pripisujeta konstitutivno mesto pri oblikovanju
slovenske nacionalne identitete. O slednjem v slovenskem zgodo-
vinopisju in sicer slovenski humanistiki obstaja soglasje, povsem
nasprotna pa so si mnenja glede tega, ali je slovensko nacionalno
zgodovino videti kot zgodovino moderne – besedo uporabljam v
historičnem smislu – slovenske skupnosti, »zamišljene« v dolgem
19. stoletju, in kot identitetni okvir, vzpostavljen z moderno slo-
vensko »kolektivno memorijo«, ali pa gre, vse drugače, za zgodovino
ljudstva »naše preteklosti«, našega prostora in našega jezika, ki je
prav z zapisom svojega, tj. našega jezika, dobilo svojo potrditev in se
je v tako potrjeni biti začelo oblikovati v moderni slovenski narod in
slednjič moderno slovensko nacijo. Diskusija med zagovorniki ene
in druge teze nikakor ni zaključena in se na raziskovalnem polju
slovenske reformacije tudi ne odvija, četudi bi utegnile nemara
raziskave prav tega področja pojasniti mnoge dileme in tako z dolžno
znanstveno erudicijo osvežiti stare artikulacije, formulacije in defi-
nicije. Skratka, pogled na slovensko zgodovinopisje in humanistiko
in njuno razumevanje in vrednotenje slovenske reformacije nam
danes kaže, da ima slovenska reformacija trdno »definirano« mesto
v slovenski nacionalni zgodovini ter da stoji na osrednjem, odličnem
mestu pod svodom »sveta slovenstva«. Gre za tisti historični svod, ki
sega od nas do »nas« oziroma od »nas« do nas: Trubar in slovenski
reformatorji so, če si sposodimo misel romunskega zgodovinarja
Roumena Daskalova, »zgodnejši ’mi’ in mi smo kasnejši ’oni’«. V
luči takšnega razumevanja se seveda lahko jasno kaže, kako pod tem
historičnim svodom oznanja »Trubarjev program jutranjo zarjo
novega dne«, kot je pred dobrimi stotimi leti zapisal France Kidrič.
Leto 1908, leto torej, ko se je slavilo štiristoto obletnico Tru-
barjevega rojstva, je bilo za opredelitev Trubarjevega mesta in mesta
slovenske reformacije v slovenski zgodovinski zavesti in humani-
stičnih znanostih sicer posebej pomembno. Oboje se je namreč tedaj
artikuliralo skozi velike akademske in časopisne polemike in for-
muliralo v zelo različnih akademskih in ideoloških pogledih. In
slednjič se je definiralo v nazoru, ki ga je povzel France Kidrič z
213
