Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 214
[TUDIJSKI VE^ERI
scela romantičen in v svoji romantičnosti dodobra nadrealističen;
in takšen gledano vsaj s strogega historičnega stališča.
Ob tem moramo poudariti, da je razumevanje slovenske refor-
macije v slovenskem zgodovinopisju, in sicer v slovenski huma-
nistiki, vendarle dovolj deljeno, čeravno vselej pospremljeno z afir-
mativnimi ocenami. Na eno stran lahko tako postavimo mnenje
Vaska Simonitija, ki v slovenski reformaciji vidi predvsem začetek
oblikovanja slovenskega knjižnega jezika, s tem pa oblikovanje tiste
osnove, ki je »kasneje vodila k povezovanju razbite narodne skup-
nosti in k političnemu oblikovanju Slovencev«; identiteta ljudi
slovenskega prostora pa da je bila v Trubarjevem času predvsem
zaznamovana z okvirom vsakokratne politične skupnosti, tj. s poli-
tičnim okvirom vsakokratne dežele, in se je tako izpričevala in
dokazovala v njihovi deželni zavesti. Na drugi strani pa lahko vidimo
razmišljanja literarnega zgodovinarja Igorja Grdine, ki v Trubar-
jevem opusu sicer enako kakor Simoniti vidi temeljni kamen slo-
venske književnosti, vidi pa v njem tudi »tektonski« prelom v slo-
venski preteklosti. Trubarjev opus da je bil namreč, meni Grdina,
odraz nove slovenske stvarnosti, ki se ni ozirala na obstoječe politične
meje, pač pa je kot svoj »naravni prostor« videla prostor, v katerem
so živeli Slovenci: Trubar da je »nedvoumno opredelil slovansko
etnično-kulturno skupnost med Alpami, Panonijo, Furlanijo in
Jadranom kot posebno entiteto s samosvojo identiteto«; v 16. sto-
letju se je tako, še piše Grdina, »jasno artikulirala, formulirala in na
ravni knjižnega jezika tudi dejansko vzpostavila samosvoja slovenska
skupnostna identiteta«, ki da je bila »dolgo časa […] povsem nedvo-
umna povezovalka ljudi v alpsko-jadranskem prostoru«.
Interpretativna razlika je torej dovolj velika, in vendar imata
mnenji skupno dvoje. Najprej si delita temeljno znanstveno védenje
o slovenski reformaciji, kakor so ga oblikovali literarni zgodovinarji
France Kidrič, Ivan Prijatelj in Mirko Rupel ter ga je kasneje dopolnil
teolog in zgodovinar Jože Rajhman. Njihovo delo je, je zapisal
Grdina, »artikuliralo, formuliralo in definiralo mesto Primoža
Trubarja tako v slovenski kolektivni zavesti kot v različnih znan-
stvenih disciplinah«. Ta ugotovitev bi ne mogla biti bolj točna in
opozarja na še drugo skupno značilnost obeh zgodovinski mnenj,
212
scela romantičen in v svoji romantičnosti dodobra nadrealističen;
in takšen gledano vsaj s strogega historičnega stališča.
Ob tem moramo poudariti, da je razumevanje slovenske refor-
macije v slovenskem zgodovinopisju, in sicer v slovenski huma-
nistiki, vendarle dovolj deljeno, čeravno vselej pospremljeno z afir-
mativnimi ocenami. Na eno stran lahko tako postavimo mnenje
Vaska Simonitija, ki v slovenski reformaciji vidi predvsem začetek
oblikovanja slovenskega knjižnega jezika, s tem pa oblikovanje tiste
osnove, ki je »kasneje vodila k povezovanju razbite narodne skup-
nosti in k političnemu oblikovanju Slovencev«; identiteta ljudi
slovenskega prostora pa da je bila v Trubarjevem času predvsem
zaznamovana z okvirom vsakokratne politične skupnosti, tj. s poli-
tičnim okvirom vsakokratne dežele, in se je tako izpričevala in
dokazovala v njihovi deželni zavesti. Na drugi strani pa lahko vidimo
razmišljanja literarnega zgodovinarja Igorja Grdine, ki v Trubar-
jevem opusu sicer enako kakor Simoniti vidi temeljni kamen slo-
venske književnosti, vidi pa v njem tudi »tektonski« prelom v slo-
venski preteklosti. Trubarjev opus da je bil namreč, meni Grdina,
odraz nove slovenske stvarnosti, ki se ni ozirala na obstoječe politične
meje, pač pa je kot svoj »naravni prostor« videla prostor, v katerem
so živeli Slovenci: Trubar da je »nedvoumno opredelil slovansko
etnično-kulturno skupnost med Alpami, Panonijo, Furlanijo in
Jadranom kot posebno entiteto s samosvojo identiteto«; v 16. sto-
letju se je tako, še piše Grdina, »jasno artikulirala, formulirala in na
ravni knjižnega jezika tudi dejansko vzpostavila samosvoja slovenska
skupnostna identiteta«, ki da je bila »dolgo časa […] povsem nedvo-
umna povezovalka ljudi v alpsko-jadranskem prostoru«.
Interpretativna razlika je torej dovolj velika, in vendar imata
mnenji skupno dvoje. Najprej si delita temeljno znanstveno védenje
o slovenski reformaciji, kakor so ga oblikovali literarni zgodovinarji
France Kidrič, Ivan Prijatelj in Mirko Rupel ter ga je kasneje dopolnil
teolog in zgodovinar Jože Rajhman. Njihovo delo je, je zapisal
Grdina, »artikuliralo, formuliralo in definiralo mesto Primoža
Trubarja tako v slovenski kolektivni zavesti kot v različnih znan-
stvenih disciplinah«. Ta ugotovitev bi ne mogla biti bolj točna in
opozarja na še drugo skupno značilnost obeh zgodovinski mnenj,
212
