Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 216
[TUDIJSKI VE^ERI
besedami o Trubarju ter jutranji zarji in novem dnevu. Trubarjevo
pisateljsko prvenstvo v slovenskem jeziku sta sicer že v začetku 19.
stoletja pripoznala Matija Čop, ki je v Trubarju videl izumitelja
kranjskega jezika, ter Jernej Kopitar, ki je Trubarja označil za »našega
Kolumba«. Konec 19. stoletja, zlasti pa v začetku 20., v času raz-
vnetih nacionalnih strasti ter katoliško-liberalnega nasprotja, pa je
vrsta korifej slovenske literature in znanosti Trubarjevo pisateljsko
prvenstvo stilizirala v narodno in nacionalno. Prvi in najbolj glasen
zagovornik takšnega videnja je bil tedaj zagotovo Anton Aškerc.
Potem ko je s pesnitvijo Novi svetnik iz leta 1886 oblikoval parabolo
na politična in idejna nasprotja svojega časa, parabolo, ki se topi v
jedki ironiji, je z epom Primož Trubar, napisanim slabih dvajset let
kasneje, ustvaril program, ki ga moremo, ne da bi zares pretiravali,
označiti za hagiografskega. Takole je pesnil Aškerc:
Ko svetnik z ozarjenim temenom
Tak stojiš visoko pred menoj […]
Ti si tisti velikan! Med nami
prvi bojeval si sveti boj
za svetlobo in vesti svobodo –
in ves narod šel je za teboj.
Ustvarjena je bila s tem podoba Trubarjevega narodnega prven-
stva, še več, Trubarjevega narodnega svetništva, ustvarjena brez
ironije in potlej ohranjana v polni veri. Da podoba ni bila zgolj
metafora, je Aškerc potrdil v polemiki, ki jo je njegov ep sprožil, v
hrupni razpravi ob štiristoti obletnici Trubarjevega rojstva pa je
zapisal besede: »Naši reformatorji s Trubarjem na čelu morajo biti
našim ljudem narodni svetniki – kakor je Čehom narodni svetnik
Jan Hus!« Aškerčeva podoba Trubarja se je nato globoko vtisnila v
slovensko znanstveno in kulturno publicistiko, čeravno ne brez
zadržkov, kakršni so bili na primer zadržki Otona Župančiča –
svojim vznesenim besedam ob pogledu na Bernekerjevo Trubarjevo
plastiko »Glej, mož prepričanja in mož dejanja« je dodal zadržane
»Ne mučenik: on, kmečki sin, ne sanja / in Husov naša zemlja ne
rodi« – ali pa oni Frana Ilešiča, ki je menil, da je Trubar storil le, »kar
214
besedami o Trubarju ter jutranji zarji in novem dnevu. Trubarjevo
pisateljsko prvenstvo v slovenskem jeziku sta sicer že v začetku 19.
stoletja pripoznala Matija Čop, ki je v Trubarju videl izumitelja
kranjskega jezika, ter Jernej Kopitar, ki je Trubarja označil za »našega
Kolumba«. Konec 19. stoletja, zlasti pa v začetku 20., v času raz-
vnetih nacionalnih strasti ter katoliško-liberalnega nasprotja, pa je
vrsta korifej slovenske literature in znanosti Trubarjevo pisateljsko
prvenstvo stilizirala v narodno in nacionalno. Prvi in najbolj glasen
zagovornik takšnega videnja je bil tedaj zagotovo Anton Aškerc.
Potem ko je s pesnitvijo Novi svetnik iz leta 1886 oblikoval parabolo
na politična in idejna nasprotja svojega časa, parabolo, ki se topi v
jedki ironiji, je z epom Primož Trubar, napisanim slabih dvajset let
kasneje, ustvaril program, ki ga moremo, ne da bi zares pretiravali,
označiti za hagiografskega. Takole je pesnil Aškerc:
Ko svetnik z ozarjenim temenom
Tak stojiš visoko pred menoj […]
Ti si tisti velikan! Med nami
prvi bojeval si sveti boj
za svetlobo in vesti svobodo –
in ves narod šel je za teboj.
Ustvarjena je bila s tem podoba Trubarjevega narodnega prven-
stva, še več, Trubarjevega narodnega svetništva, ustvarjena brez
ironije in potlej ohranjana v polni veri. Da podoba ni bila zgolj
metafora, je Aškerc potrdil v polemiki, ki jo je njegov ep sprožil, v
hrupni razpravi ob štiristoti obletnici Trubarjevega rojstva pa je
zapisal besede: »Naši reformatorji s Trubarjem na čelu morajo biti
našim ljudem narodni svetniki – kakor je Čehom narodni svetnik
Jan Hus!« Aškerčeva podoba Trubarja se je nato globoko vtisnila v
slovensko znanstveno in kulturno publicistiko, čeravno ne brez
zadržkov, kakršni so bili na primer zadržki Otona Župančiča –
svojim vznesenim besedam ob pogledu na Bernekerjevo Trubarjevo
plastiko »Glej, mož prepričanja in mož dejanja« je dodal zadržane
»Ne mučenik: on, kmečki sin, ne sanja / in Husov naša zemlja ne
rodi« – ali pa oni Frana Ilešiča, ki je menil, da je Trubar storil le, »kar
214
