Page 250 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 250
[TUDIJSKI VE^ERI
teologov, zdi se da predvsem Melanchthonovega sodelavca Johanna
Brenza, ki je zaradi svojih umirjenih stališč na verskih pogovorih v
Augsburgu leta 1530 postal tarča ostre Luthrove kritike. Bolj kot
domnevno simpatiziranje s protestantizmom je Kazianer iskal
splošno sprejemljiva stališča za temeljito prenovo Cerkve. Zato so
mu bila blizu izhodišča, ki jih je kardinal Gasparo Contarini leta
1541 zagovarjal na verskih pogovorih v Hagenauu in Wormsu in nato
še istega leta na državnem zboru v Regensburgu. Začetki teh po-
govorov so bili vsekakor obetavni, saj so katoliški in luteranski
sogovorniki dosegli določeno soglasje glede svobodne volje, vzroka
greha, stanja po izvirnem grehu in o opravičenju iz ljubezni. Zatak-
nilo se je pri vprašanjih glede papeževega primata, nezmotljivosti cerk-
venih zborov, spovedi in transsubstanciacije. To so bile teme, ki so
nato še kako zaposlovale teologe na tridentinskem koncilu (1545–1563),
ki pa ga škof Kazianer ni več dočakal. Umrl je namreč dve leti pred
začetkom koncila, septembra leta 1543 (točen dan ni znan).
V tem prizadevanju za prenovo Cerkve seveda tudi Kazianer ni
mogel ostati ravnodušen do zahtev reformacije. Ne vemo sicer, koliko
so mu bile znane podrobnosti zgoraj omenjenih verskih pogovorov
med Contarinijem in Melanchthonom, vsekakor pa je sodoživljal
negotovost kralja Ferdinanda I., ki se je pogajal s protestanti in jim
dajal koncesije na verskem področju, da bi si od njih zagotovil pomoč
za obrambo proti Turkom, ki so ogrožali njegove dežele. Ne smemo
pozabiti, da je Ferdinand, »dokler koncil ne bo odločil drugače«,
zagovarjal poročenost duhovnikov in »laični kelih« (torej obhajilo
pod obema podobama za laike). Stališča do prenove Cerkve v tem
času še niso bila jasno opredeljena niti v njenem najožjem vodstvu v
Rimu. Katoliškega škofa, ki je čutil s Cerkvijo, je nedvomno
vznemirjalo obotavljanje Rima, da bi sklical koncil, na katerem bi
odgovorili na ključna vprašanja, ki so pretresla Cerkev, ter jasno
opredelili njen nauk in cerkveno disciplino.27 Pri tem moramo
27 Potrebno jasnost glede katoliškega nauka in discipline je začel mukoma uvajati
šele tridentinski koncil. Toda razprave so se vlekle v neskončnost. Ker je bila tri-
dentinska veroizpoved sprejeta šele l. 1564, torej po že končanem koncilu, je bilo
posamezne koncilske dokumente, vsaj na začetku, težko soočati s confessio augu-
stana, ki je veljala za katoliške cerkvene in laične oblastnike za simbol luteranizma.
248
teologov, zdi se da predvsem Melanchthonovega sodelavca Johanna
Brenza, ki je zaradi svojih umirjenih stališč na verskih pogovorih v
Augsburgu leta 1530 postal tarča ostre Luthrove kritike. Bolj kot
domnevno simpatiziranje s protestantizmom je Kazianer iskal
splošno sprejemljiva stališča za temeljito prenovo Cerkve. Zato so
mu bila blizu izhodišča, ki jih je kardinal Gasparo Contarini leta
1541 zagovarjal na verskih pogovorih v Hagenauu in Wormsu in nato
še istega leta na državnem zboru v Regensburgu. Začetki teh po-
govorov so bili vsekakor obetavni, saj so katoliški in luteranski
sogovorniki dosegli določeno soglasje glede svobodne volje, vzroka
greha, stanja po izvirnem grehu in o opravičenju iz ljubezni. Zatak-
nilo se je pri vprašanjih glede papeževega primata, nezmotljivosti cerk-
venih zborov, spovedi in transsubstanciacije. To so bile teme, ki so
nato še kako zaposlovale teologe na tridentinskem koncilu (1545–1563),
ki pa ga škof Kazianer ni več dočakal. Umrl je namreč dve leti pred
začetkom koncila, septembra leta 1543 (točen dan ni znan).
V tem prizadevanju za prenovo Cerkve seveda tudi Kazianer ni
mogel ostati ravnodušen do zahtev reformacije. Ne vemo sicer, koliko
so mu bile znane podrobnosti zgoraj omenjenih verskih pogovorov
med Contarinijem in Melanchthonom, vsekakor pa je sodoživljal
negotovost kralja Ferdinanda I., ki se je pogajal s protestanti in jim
dajal koncesije na verskem področju, da bi si od njih zagotovil pomoč
za obrambo proti Turkom, ki so ogrožali njegove dežele. Ne smemo
pozabiti, da je Ferdinand, »dokler koncil ne bo odločil drugače«,
zagovarjal poročenost duhovnikov in »laični kelih« (torej obhajilo
pod obema podobama za laike). Stališča do prenove Cerkve v tem
času še niso bila jasno opredeljena niti v njenem najožjem vodstvu v
Rimu. Katoliškega škofa, ki je čutil s Cerkvijo, je nedvomno
vznemirjalo obotavljanje Rima, da bi sklical koncil, na katerem bi
odgovorili na ključna vprašanja, ki so pretresla Cerkev, ter jasno
opredelili njen nauk in cerkveno disciplino.27 Pri tem moramo
27 Potrebno jasnost glede katoliškega nauka in discipline je začel mukoma uvajati
šele tridentinski koncil. Toda razprave so se vlekle v neskončnost. Ker je bila tri-
dentinska veroizpoved sprejeta šele l. 1564, torej po že končanem koncilu, je bilo
posamezne koncilske dokumente, vsaj na začetku, težko soočati s confessio augu-
stana, ki je veljala za katoliške cerkvene in laične oblastnike za simbol luteranizma.
248
