Page 253 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 253
FRANCE M. DOLINAR
polnoma jasno. Zamera pri oglejskem patriarhu in frančiškanih
zaradi nasprotovanja zidavi cerkve na Skalnici (Sveta gora pri Gorici),
kakor beremo v literaturi,40 je vse prej kot prepričljiva. Sveta gora je
bila v oglejskem patriarhatu, patriarh pa nad ljubljansko škofijo, ki
jo je v tem času vodil Trubarju zelo naklonjeni škof Kazianer, ni
imel nobene juridikcije. Poleg tega so bili po beneško habsburških
vojnah odnosi med obema državama skrajno zaostreni, patriarhu,
ki je bival v beneškem Vidmu, pa je bil otežen stik s duhovniki na
habsburškem delu patriarhata. Še manj verjetno je, da bi se Trubar v
Trst umaknil zaradi groženj deželnega glavarja Nikolaja Jurišiča, ki
da je bil »nasprotnik vsakršnega krivoverstva«, kot je zapisano v
Slovenskem biografskem leksikonu.41 Neprepričljivo je zaradi tega, ker
se je Trubar že čez dobro leto (novembra 1542) pod istim deželnim
glavarjem ponovno vrnil v Ljubljano in to na mesto stolnega
kanonika. Vzrok za Trubarjev odhod v Trst bo pač potrebno iskati
drugje. Trubar za katoliške škofe v tem času očitno ni bil sporen.
Prav tako ne za kralja Ferdinanda I., ki ga je imenoval za stolnega
kanonika v Ljubljani. Veljal je za gorečega in pravovernega katoliškega
duhovnika, čeprav nekoliko ostrega v svojih pridigah. Vse do leta
1547 ni bil sumljiv niti škofu Urbanu Textorju, ki je leta 1543 nasledil
škofa Kazianerja. Trubar se je zaslišanju leta 1547 umaknil najprej v
Šentjernej na Dolenjskem, nato pa v Nemčijo, kjer je nato dokončno
prelomil s katoliško Cerkvijo in se odločil za württemberško obliko
reformacije.
40 Slovenski biografski leksikon, IV. zvezek, 206.
41 Prav tam.
251
polnoma jasno. Zamera pri oglejskem patriarhu in frančiškanih
zaradi nasprotovanja zidavi cerkve na Skalnici (Sveta gora pri Gorici),
kakor beremo v literaturi,40 je vse prej kot prepričljiva. Sveta gora je
bila v oglejskem patriarhatu, patriarh pa nad ljubljansko škofijo, ki
jo je v tem času vodil Trubarju zelo naklonjeni škof Kazianer, ni
imel nobene juridikcije. Poleg tega so bili po beneško habsburških
vojnah odnosi med obema državama skrajno zaostreni, patriarhu,
ki je bival v beneškem Vidmu, pa je bil otežen stik s duhovniki na
habsburškem delu patriarhata. Še manj verjetno je, da bi se Trubar v
Trst umaknil zaradi groženj deželnega glavarja Nikolaja Jurišiča, ki
da je bil »nasprotnik vsakršnega krivoverstva«, kot je zapisano v
Slovenskem biografskem leksikonu.41 Neprepričljivo je zaradi tega, ker
se je Trubar že čez dobro leto (novembra 1542) pod istim deželnim
glavarjem ponovno vrnil v Ljubljano in to na mesto stolnega
kanonika. Vzrok za Trubarjev odhod v Trst bo pač potrebno iskati
drugje. Trubar za katoliške škofe v tem času očitno ni bil sporen.
Prav tako ne za kralja Ferdinanda I., ki ga je imenoval za stolnega
kanonika v Ljubljani. Veljal je za gorečega in pravovernega katoliškega
duhovnika, čeprav nekoliko ostrega v svojih pridigah. Vse do leta
1547 ni bil sumljiv niti škofu Urbanu Textorju, ki je leta 1543 nasledil
škofa Kazianerja. Trubar se je zaslišanju leta 1547 umaknil najprej v
Šentjernej na Dolenjskem, nato pa v Nemčijo, kjer je nato dokončno
prelomil s katoliško Cerkvijo in se odločil za württemberško obliko
reformacije.
40 Slovenski biografski leksikon, IV. zvezek, 206.
41 Prav tam.
251
