Page 352 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 352
PORTRETI
Breda Pogorelec je takšno sprevrženo stanje stvari premnogokrat
izkusila na lastni koži. Čeprav zaradi njega ni čutila obupa – tega
bridkega razkošja si ni dovolila nikoli –, pa ni mogoče reči, da je ni
prizade(va)lo. Pri tem je bilo še najmanj pomembno, da je zato doba,
v kateri je raziskovalno delala, izgledala manj njena, kot je dejansko
bila. Uveljavitev lastnega imena je ni zanimala, toliko bolj pa intelek-
tualni domet stališč, ki jih je zagovarjala.6 Sedaj, ko imamo pred
seboj že prva dva zvezka njenih jezikoslovnih spisov,7 lahko vsakdo
vidi, kaj jo je pravzaprav mučilo: slovenistična lingvistika se v ob-
dobju po Ramovšu v dobršnem delu ni razvijala kot humanistična
veda, marveč kot veščina in kot instrument (samo)promocije. In ko
se je oder zaradi teka let začel izpraznjevati, so pod reflektorji javne
pozornosti čedalje očitneje začele zijati mučne praznine. Še bolj
pereče so postale razmere v zgodovinopisju, kjer se je o našem jeziku
začelo razpravljati v slogu »divje misli«. Slovenščina tako naj ne bi
bila več iz praslovanščine kontinuirano razvijajoče se sredstvo spora-
zumevanja ter instrument osebne in skupnostne ekspresije. Omalo-
važevalno odpravljanje jezika – ki v imenskem gradivu izpričuje
najdaljšo, najtrdnejšo in najbolj neovrgljivo kontinuiteto kulture
oziroma civilizacije v našem prostoru – kot kriterija za občeveljavno
opredeljevanje procesov je neznanstveno početje par excellence. Z
zapisovanjem se zgodovina začenja. Zgolj z materialnimi preostanki
življenja se lahko ukvarja le arheologija. Tudi v tisočletjih pisave.
Humanistika brez jezika ne more. Antropologija v nekaterih po-
glavjih lahko. To pa so bistvene razlike, ki so v slovenskem prostoru
– vsem recepcijam Bronisława Malinowskega, Claudea Lévi-Straussa
6 Prim. B. Pogorelec, n. d., 166: »To, kar spoznavajo strokovnjaki, bi moralo na
poseben način postati splošno spoznanje. Torej bi moralo skozi šole z zani-
manjem učencev na neki način postati last vseh, kajti vsakdo bi moral vedeti
vsaj osnovne stvari, moral bi poznati našo preteklost in moral bi razumeti in
spoštovati to, kar se je zgodilo do tega trenutka. Samo na ta način se bo lahko
dejavno in ustvarjalno pridružil tej dolgi, dolgi verigi ustvarjalcev.«
7 Prvi zvezek o zgodovini in drugi o stilistiki slovenskega knjižnega jezika sta
uredila K. Ahačič in M. Smolej; izdana sta bila leta 2011. Za objavo primernega
gradiva iz zapuščine Brede Pogorelec pa je vsaj še v obsegu treh podobnih knjig
(obsežna disertacija o slovenskem vezniku, sociolingvistični, skladenjski,
avtobiografski, aktualistični in esejsko naravnani spisi).
350
Breda Pogorelec je takšno sprevrženo stanje stvari premnogokrat
izkusila na lastni koži. Čeprav zaradi njega ni čutila obupa – tega
bridkega razkošja si ni dovolila nikoli –, pa ni mogoče reči, da je ni
prizade(va)lo. Pri tem je bilo še najmanj pomembno, da je zato doba,
v kateri je raziskovalno delala, izgledala manj njena, kot je dejansko
bila. Uveljavitev lastnega imena je ni zanimala, toliko bolj pa intelek-
tualni domet stališč, ki jih je zagovarjala.6 Sedaj, ko imamo pred
seboj že prva dva zvezka njenih jezikoslovnih spisov,7 lahko vsakdo
vidi, kaj jo je pravzaprav mučilo: slovenistična lingvistika se v ob-
dobju po Ramovšu v dobršnem delu ni razvijala kot humanistična
veda, marveč kot veščina in kot instrument (samo)promocije. In ko
se je oder zaradi teka let začel izpraznjevati, so pod reflektorji javne
pozornosti čedalje očitneje začele zijati mučne praznine. Še bolj
pereče so postale razmere v zgodovinopisju, kjer se je o našem jeziku
začelo razpravljati v slogu »divje misli«. Slovenščina tako naj ne bi
bila več iz praslovanščine kontinuirano razvijajoče se sredstvo spora-
zumevanja ter instrument osebne in skupnostne ekspresije. Omalo-
važevalno odpravljanje jezika – ki v imenskem gradivu izpričuje
najdaljšo, najtrdnejšo in najbolj neovrgljivo kontinuiteto kulture
oziroma civilizacije v našem prostoru – kot kriterija za občeveljavno
opredeljevanje procesov je neznanstveno početje par excellence. Z
zapisovanjem se zgodovina začenja. Zgolj z materialnimi preostanki
življenja se lahko ukvarja le arheologija. Tudi v tisočletjih pisave.
Humanistika brez jezika ne more. Antropologija v nekaterih po-
glavjih lahko. To pa so bistvene razlike, ki so v slovenskem prostoru
– vsem recepcijam Bronisława Malinowskega, Claudea Lévi-Straussa
6 Prim. B. Pogorelec, n. d., 166: »To, kar spoznavajo strokovnjaki, bi moralo na
poseben način postati splošno spoznanje. Torej bi moralo skozi šole z zani-
manjem učencev na neki način postati last vseh, kajti vsakdo bi moral vedeti
vsaj osnovne stvari, moral bi poznati našo preteklost in moral bi razumeti in
spoštovati to, kar se je zgodilo do tega trenutka. Samo na ta način se bo lahko
dejavno in ustvarjalno pridružil tej dolgi, dolgi verigi ustvarjalcev.«
7 Prvi zvezek o zgodovini in drugi o stilistiki slovenskega knjižnega jezika sta
uredila K. Ahačič in M. Smolej; izdana sta bila leta 2011. Za objavo primernega
gradiva iz zapuščine Brede Pogorelec pa je vsaj še v obsegu treh podobnih knjig
(obsežna disertacija o slovenskem vezniku, sociolingvistični, skladenjski,
avtobiografski, aktualistični in esejsko naravnani spisi).
350
