Page 353 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 353
IGOR GRDINA
in Michela Foucaulta ter njihovih podeželskih izdaj navkljub – še
veliko premalo uzavestene. »Kulturni primanjkljaj« je še vedno
aktualen pojem.
Vse doslejšnje načelno in povzemalno razpravljanje o razume-
vanju znanstvenega dela, jezika in zgodovine je (bilo) potrebno za
dojemanje zahtevnosti misli Brede Pogorelec o slovenski reformaciji
(pa seveda tudi o drugih temah). 16. stoletje ji je pomenilo nekakšen
povzetek poprejšnjega dogajanja na naših tleh. Takšen pogled upra-
vičuje Trubarjevo opisovanje in kritiziranje zatečenega stanja. Refor-
matorjeva pripomba o napačnem prevajanju v Očenašu v Katehismusu
z dvejma izlagama 1575 (da je za poslovenitev poskrbel »[e]den, kir
nei zastopil latinski ne nemški,« pa je zato »bessedo kralestvu na
bogastvu preobernil«8) brez dvoma opozarja na prevlado jezikovne
tradicije nad inovacijo v določenem segmentu izrazne stvarnosti –
in to v času, ki je bil v vsej zgodovini naše materinščine najmočneje
zaznamovan z dinamiko. Breda Pogorelec je v eni svojih preglednih
študij poudarila: »V razdobju od Brižinskih spomenikov do nastanka
Celovškega in Stiškega rokopisa je doživel slovenski jezik tako nagel
razvoj kot nikoli več kasneje.«9
Religiozna, še posebej v liturgičnem okviru pojavljajoča se bese-
dila (npr. Očenaš), ki ohranjajo konservativna stanja – njihovo more-
bitno spreminjanje pač ne zadeva samo na vprašanje jezikovne
natančnosti, ampak tudi pravovernosti –, v srednjem veku evidentno
niso celovito (oziroma sistemsko dosledno) sledila splošnim inova-
cijskim tendencam. Še najmočnejšo sled so te zapustile v glasovju,
medtem ko so oblike in skladnja kljubovale spremembam tudi v kar
najširše nepismenem prostoru, ki se ni mogel pohvaliti s posebej
velikim številom specialističnih poučevalnih institucij. Slovenski
etnični prostor, ki je vse do 2. polovice 15. stoletja poznal škofijske
sedeže samo na svojem obrobju, je bil na izjemno močnem prepihu
in izpostavljen spremembam – in vendar so se v religioznih besedilih
ohranjala jezikovno presenetljivo konservativna stanja (v Celovškem
rokopisu naletimo celo na sledove aorista)! Vse do reformacijske dobe
8 F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 116.
9 B. Pogorelec, n. d., 19.
351
in Michela Foucaulta ter njihovih podeželskih izdaj navkljub – še
veliko premalo uzavestene. »Kulturni primanjkljaj« je še vedno
aktualen pojem.
Vse doslejšnje načelno in povzemalno razpravljanje o razume-
vanju znanstvenega dela, jezika in zgodovine je (bilo) potrebno za
dojemanje zahtevnosti misli Brede Pogorelec o slovenski reformaciji
(pa seveda tudi o drugih temah). 16. stoletje ji je pomenilo nekakšen
povzetek poprejšnjega dogajanja na naših tleh. Takšen pogled upra-
vičuje Trubarjevo opisovanje in kritiziranje zatečenega stanja. Refor-
matorjeva pripomba o napačnem prevajanju v Očenašu v Katehismusu
z dvejma izlagama 1575 (da je za poslovenitev poskrbel »[e]den, kir
nei zastopil latinski ne nemški,« pa je zato »bessedo kralestvu na
bogastvu preobernil«8) brez dvoma opozarja na prevlado jezikovne
tradicije nad inovacijo v določenem segmentu izrazne stvarnosti –
in to v času, ki je bil v vsej zgodovini naše materinščine najmočneje
zaznamovan z dinamiko. Breda Pogorelec je v eni svojih preglednih
študij poudarila: »V razdobju od Brižinskih spomenikov do nastanka
Celovškega in Stiškega rokopisa je doživel slovenski jezik tako nagel
razvoj kot nikoli več kasneje.«9
Religiozna, še posebej v liturgičnem okviru pojavljajoča se bese-
dila (npr. Očenaš), ki ohranjajo konservativna stanja – njihovo more-
bitno spreminjanje pač ne zadeva samo na vprašanje jezikovne
natančnosti, ampak tudi pravovernosti –, v srednjem veku evidentno
niso celovito (oziroma sistemsko dosledno) sledila splošnim inova-
cijskim tendencam. Še najmočnejšo sled so te zapustile v glasovju,
medtem ko so oblike in skladnja kljubovale spremembam tudi v kar
najširše nepismenem prostoru, ki se ni mogel pohvaliti s posebej
velikim številom specialističnih poučevalnih institucij. Slovenski
etnični prostor, ki je vse do 2. polovice 15. stoletja poznal škofijske
sedeže samo na svojem obrobju, je bil na izjemno močnem prepihu
in izpostavljen spremembam – in vendar so se v religioznih besedilih
ohranjala jezikovno presenetljivo konservativna stanja (v Celovškem
rokopisu naletimo celo na sledove aorista)! Vse do reformacijske dobe
8 F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana 2003, 116.
9 B. Pogorelec, n. d., 19.
351
