Page 355 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 355
IGOR GRDINA
gorski rokopis ter spovedni obrazci v Brižinskih spomenikih in Stiškem
rokopisu). Če bi bilo ohranjenih besedilnih pričevanj več, bi utegnilo
biti število (pod)tipov slovenskega pisnega jezika v srednjem veku
višje. Njegove nove oblike bi se lahko pojavile že v drobcih, ki jih
Breda Pogorelec v svojih osrednjih študijah ni upoštevala. Različna
narava posameznih spomenikov naše materinščine bi vsekakor
kazala na še večjo diferenciranost, kot jo je zaznala pokojna profe-
sorica. Avtorska slovenščina v srednjeveškem ljubezenskem pesništvu
(drobci pri Ulrichu Liechtensteinskem in Oswaldu Wolkensteinskem
ter v Turjaškem rokopisu13) se že načeloma močno razlikuje od insti-
tucionalne, tj. tiste, ki je prisotna v cerkvenih in posvetnih (denimo
ustoličevanje koroških vojvod) obredih.
Jezikovni položaj ob zori reformacije je vsekakor bil kompleks-
nejši, kakor so si ga predstavljali starejši filologi oziroma lingvisti.
Za veliko poglobitev resne jezikoslovne razprave o izhodiščnem
stanju, na katerega je naletel Trubar, ima Breda Pogorelec daleč
največje zasluge. Primerjati jih je mogoče s tistimi, ki si jih je v
literarni vedi pridobil Ivan Grafenauer. Seveda pa ostaja odprto
vprašanje, ali je vizija različnih pisnih realizacij kultiviranega jezika,
kakršno je zagovarjala profesorica Pogorelčeva, povsem ustrezna,
saj ni mogoče dokazati kakšne skriptor(ij)ske tradicije, ki bi bila
pravzaprav nujna za njeno interpretacijo. Na to je opozoril že Boris
Paternu,14 vendar s premočno naslonitvijo na preživele mišljenjske
obrazce, da bi lahko bil prepričljiv. Breda Pogorelec je tako inte-
lektualno superiorno ubranila svoje videnje – s poudarjanjem, da
vsebinska identičnost Celovškega in Starogorskega rokopisa (ki jo do-
polnjujejo nekatere jezikovne sorodnosti) upravičuje misel na ob-
stoj standard(izira)nih cerkvenih (tekstnih) pomagal.15 To je bilo
izrečeno formulacijsko dovolj previdno in retorično nesugestivno,
vendar vseeno povsem jasno. Danes je dejansko odprto samo še
13 Zaradi nahajališča Turjaškega rokopisa – tj. na notranji platnici knjige posvetnega
prava – je mogoče domnevati, da ta danes le v posameznih besedah razberljivi
rokopis predstavlja primer viteškega pesništva. Tekst iz območja kleriške kulture
bi se veliko težje mogel znajti na takšnem mestu.
14 B. Paternu, »Nekaj pripomb ob Starogorskem rokopisu«, Jezik in slovstvo XIX,
1973–1974, 309.
15 B. Pogorelec, n. d., 212.
353
gorski rokopis ter spovedni obrazci v Brižinskih spomenikih in Stiškem
rokopisu). Če bi bilo ohranjenih besedilnih pričevanj več, bi utegnilo
biti število (pod)tipov slovenskega pisnega jezika v srednjem veku
višje. Njegove nove oblike bi se lahko pojavile že v drobcih, ki jih
Breda Pogorelec v svojih osrednjih študijah ni upoštevala. Različna
narava posameznih spomenikov naše materinščine bi vsekakor
kazala na še večjo diferenciranost, kot jo je zaznala pokojna profe-
sorica. Avtorska slovenščina v srednjeveškem ljubezenskem pesništvu
(drobci pri Ulrichu Liechtensteinskem in Oswaldu Wolkensteinskem
ter v Turjaškem rokopisu13) se že načeloma močno razlikuje od insti-
tucionalne, tj. tiste, ki je prisotna v cerkvenih in posvetnih (denimo
ustoličevanje koroških vojvod) obredih.
Jezikovni položaj ob zori reformacije je vsekakor bil kompleks-
nejši, kakor so si ga predstavljali starejši filologi oziroma lingvisti.
Za veliko poglobitev resne jezikoslovne razprave o izhodiščnem
stanju, na katerega je naletel Trubar, ima Breda Pogorelec daleč
največje zasluge. Primerjati jih je mogoče s tistimi, ki si jih je v
literarni vedi pridobil Ivan Grafenauer. Seveda pa ostaja odprto
vprašanje, ali je vizija različnih pisnih realizacij kultiviranega jezika,
kakršno je zagovarjala profesorica Pogorelčeva, povsem ustrezna,
saj ni mogoče dokazati kakšne skriptor(ij)ske tradicije, ki bi bila
pravzaprav nujna za njeno interpretacijo. Na to je opozoril že Boris
Paternu,14 vendar s premočno naslonitvijo na preživele mišljenjske
obrazce, da bi lahko bil prepričljiv. Breda Pogorelec je tako inte-
lektualno superiorno ubranila svoje videnje – s poudarjanjem, da
vsebinska identičnost Celovškega in Starogorskega rokopisa (ki jo do-
polnjujejo nekatere jezikovne sorodnosti) upravičuje misel na ob-
stoj standard(izira)nih cerkvenih (tekstnih) pomagal.15 To je bilo
izrečeno formulacijsko dovolj previdno in retorično nesugestivno,
vendar vseeno povsem jasno. Danes je dejansko odprto samo še
13 Zaradi nahajališča Turjaškega rokopisa – tj. na notranji platnici knjige posvetnega
prava – je mogoče domnevati, da ta danes le v posameznih besedah razberljivi
rokopis predstavlja primer viteškega pesništva. Tekst iz območja kleriške kulture
bi se veliko težje mogel znajti na takšnem mestu.
14 B. Paternu, »Nekaj pripomb ob Starogorskem rokopisu«, Jezik in slovstvo XIX,
1973–1974, 309.
15 B. Pogorelec, n. d., 212.
353
