Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 115
PETER KOVA^I^ PER[IN
stališče enega najradikalnejših dosežkov koncila. Podaja tudi praktič-
no razlago tega stališča: »Cerkev nima pravice dajati navodil v poli-
tičnih zadevah [in rebus politicis], kakor nima država pravice dajati
jih in rebus sacris [v svetih/verskih rečeh].«3 Prav tako ned voumno
zagovarja stališče glede neupravičenosti privilegiranega položaja Ka-
toliške cerkve v družbi: »Cerkev ne sme pričakovati, da ji bo država
dajala prednost pred drugimi verstvi. Saj mora država glede na kon-
cilsko Izjavo o verski svobodi vsa verstva spoštovati in ščititi.«4 Koncil se
je torej izrecno odpovedal privilegiranemu statusu Katoliške cerkve,
kar je bila temeljna zahteva katoliškega integrizma, ki je želel ohra-
niti fevdalne pravice Cerkve tudi v pofevdalni družbeni ureditvi.
Katoliška restavracija v Sloveniji sama sebe umešča v kontekst
tranzicije, ki naj bi obnovila predrevolucijsko družbo, in s tem opra
vičuje svoj antikomunizem. Toda ta restavracija je obrobni pojav, saj
je nekdanja komunistična elita najbolj vneta izvajalka neoliberalnega
kapitalizma, torej je razgradila temelje socialistične države sama.
Neoliberalni kapitalizem pa ne obnavlja predrevolucijske kapitalistič-
ne družbe, ki je temeljila na nacionalni državi in njeni avtarkiji, pač
pa gradi globalno družbo vladavine multinacionalnega kapitala. Prav
tako ne obnavlja meščanske družbe narodnih držav in njenih ideo
loških modelov, pač pa uveljavlja korenito civilizacijsko prestruk
turiranje, ki gradi globalno družbo multikulturalizma. Restavracijska
akcija se je zato znašla na družbenem obrobju, omejena na obnavlja-
nje ideološkega modela predrevolucijske cerkvene strukture in druž-
be. Tako imenovane klasične meščanske in proletarske ideologije pa
lahko funkcionirajo le še kot fantomi preteklosti. Obračunavati z
revolucijo in njenimi nosilci, ko je zgodovinsko izzvenela sama od
sebe in se sesula predvsem zaradi notranjega moralnega in idejnega
razkroja ter gospodarske neučinkovitosti, ima lahko le notranje
mobilizacijski pomen. Ideološke strukture pač lahko funkcionirajo
le ob nenehni konfrontaciji z nasprotnikom; če ga ni, si ga je nujno
izmisliti. Politični katolicizem se kot ideološka struktura lahko revi-
talizira le v prostoru totalne ideologizacije, zato to ideologizacijo tudi
3 Vladimir Truhlar, Pokoncilski katoliški etos, MD, Celje, 1967, str. 79–80.
4 Idem., str. 81.
113
stališče enega najradikalnejših dosežkov koncila. Podaja tudi praktič-
no razlago tega stališča: »Cerkev nima pravice dajati navodil v poli-
tičnih zadevah [in rebus politicis], kakor nima država pravice dajati
jih in rebus sacris [v svetih/verskih rečeh].«3 Prav tako ned voumno
zagovarja stališče glede neupravičenosti privilegiranega položaja Ka-
toliške cerkve v družbi: »Cerkev ne sme pričakovati, da ji bo država
dajala prednost pred drugimi verstvi. Saj mora država glede na kon-
cilsko Izjavo o verski svobodi vsa verstva spoštovati in ščititi.«4 Koncil se
je torej izrecno odpovedal privilegiranemu statusu Katoliške cerkve,
kar je bila temeljna zahteva katoliškega integrizma, ki je želel ohra-
niti fevdalne pravice Cerkve tudi v pofevdalni družbeni ureditvi.
Katoliška restavracija v Sloveniji sama sebe umešča v kontekst
tranzicije, ki naj bi obnovila predrevolucijsko družbo, in s tem opra
vičuje svoj antikomunizem. Toda ta restavracija je obrobni pojav, saj
je nekdanja komunistična elita najbolj vneta izvajalka neoliberalnega
kapitalizma, torej je razgradila temelje socialistične države sama.
Neoliberalni kapitalizem pa ne obnavlja predrevolucijske kapitalistič-
ne družbe, ki je temeljila na nacionalni državi in njeni avtarkiji, pač
pa gradi globalno družbo vladavine multinacionalnega kapitala. Prav
tako ne obnavlja meščanske družbe narodnih držav in njenih ideo
loških modelov, pač pa uveljavlja korenito civilizacijsko prestruk
turiranje, ki gradi globalno družbo multikulturalizma. Restavracijska
akcija se je zato znašla na družbenem obrobju, omejena na obnavlja-
nje ideološkega modela predrevolucijske cerkvene strukture in druž-
be. Tako imenovane klasične meščanske in proletarske ideologije pa
lahko funkcionirajo le še kot fantomi preteklosti. Obračunavati z
revolucijo in njenimi nosilci, ko je zgodovinsko izzvenela sama od
sebe in se sesula predvsem zaradi notranjega moralnega in idejnega
razkroja ter gospodarske neučinkovitosti, ima lahko le notranje
mobilizacijski pomen. Ideološke strukture pač lahko funkcionirajo
le ob nenehni konfrontaciji z nasprotnikom; če ga ni, si ga je nujno
izmisliti. Politični katolicizem se kot ideološka struktura lahko revi-
talizira le v prostoru totalne ideologizacije, zato to ideologizacijo tudi
3 Vladimir Truhlar, Pokoncilski katoliški etos, MD, Celje, 1967, str. 79–80.
4 Idem., str. 81.
113
