Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 114
[TUDIJSKI VE^ERI
dostojno duhovno, versko in moralno delovanje, a bi hierarhični vrh
prikrajšalo za politično moč.
Politični katolicizem na Slovenskem se je v dobi po meščanski
revoluciji v Habsburški monarhiji konstituiral ob konfrontaciji z
družbenimi silami liberalizma, ki so bile nosilke sekularizacije. Dojel
jih je kot sovražnika, čeprav so bili pripadniki teh gibanj praktično
vsi katoličani, mnogi celo duhovniki. Katoliška restavracija je po
meščanski revoluciji rodila katoliško politiko kot politiko radikalne
ideološke konfrontacije. Ta vzorec ostaja veljaven vse v naš čas. Čeprav
danes družbeno ozračje spričo prevladujoče sekularizacije takemu
modelu politike ni naklonjeno, je očitno slovenski katolicizem ostal
globoko konservativen tudi v tem pogledu in je nesposoben prilago
diti se družbenim spremembam. Prenašanje modela iz zgodovine v
sedanjost je vedno problematično, nedvomno pa lahko uspeva le v
družbenem okolju, ki je ostalo po svoji mentaliteti in strukturirano-
sti konservirano v preseženih vzorcih mišljenja in obnašanja. Čeprav
to konservativno družbeno okolje, v katerem tak model rekatolizaci-
je uspeva, danes na Slovenskem slabi, pa ne gre zanemariti dejstva,
da postaja Rimskokatoliška cerkev prav zaradi oživljanja politike
konfrontacije in avtoritarnosti kohezivna sila konservativnih sil da-
našnje slovenske družbe.
Današnji ideologi političnega katolicizma in katoliška praksa sta
napravila velik korak nazaj od stališč 2. vatikanskega koncila in slo-
venske pokoncilske teološke misli. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v
modernem svetu Gaudium et spes, ne ukinja le integrističnega modela
cerkvene udružbenosti, pač pa gre še korak naprej, ko zahteva, da se
Cerkev zaradi verodostojnosti oznanjevanja spusti na raven ene izmed
civilnodružbenih ustanov in se s tem odpove skušnjavi, da bi se po-
stavljala nad svetno družbo in njeno državo, ko pravi: »[…] zato Cerkev
sama uporablja časne reči, kolikor to zahteva njeno posebno poslan-
stvo. Vendar svojega upanja ne veže na kake izjemne pravice (privile-
gije), ki jih ji daje državna oblast; da, uživanju nekaterih pravic, čeprav
zakonito pridobljenih, se bo celo odrekla, kjer se bo videlo, da je za-
radi njihove uporabe postala dvoumna iskrenost njenega prič evanja
ali da nove okoliščine zahtevajo drugačno ureditev.« (GS, 76,5) Slo-
venski koncilski teolog Vladimir Truhlar je poudaril, da pomeni to
112
dostojno duhovno, versko in moralno delovanje, a bi hierarhični vrh
prikrajšalo za politično moč.
Politični katolicizem na Slovenskem se je v dobi po meščanski
revoluciji v Habsburški monarhiji konstituiral ob konfrontaciji z
družbenimi silami liberalizma, ki so bile nosilke sekularizacije. Dojel
jih je kot sovražnika, čeprav so bili pripadniki teh gibanj praktično
vsi katoličani, mnogi celo duhovniki. Katoliška restavracija je po
meščanski revoluciji rodila katoliško politiko kot politiko radikalne
ideološke konfrontacije. Ta vzorec ostaja veljaven vse v naš čas. Čeprav
danes družbeno ozračje spričo prevladujoče sekularizacije takemu
modelu politike ni naklonjeno, je očitno slovenski katolicizem ostal
globoko konservativen tudi v tem pogledu in je nesposoben prilago
diti se družbenim spremembam. Prenašanje modela iz zgodovine v
sedanjost je vedno problematično, nedvomno pa lahko uspeva le v
družbenem okolju, ki je ostalo po svoji mentaliteti in strukturirano-
sti konservirano v preseženih vzorcih mišljenja in obnašanja. Čeprav
to konservativno družbeno okolje, v katerem tak model rekatolizaci-
je uspeva, danes na Slovenskem slabi, pa ne gre zanemariti dejstva,
da postaja Rimskokatoliška cerkev prav zaradi oživljanja politike
konfrontacije in avtoritarnosti kohezivna sila konservativnih sil da-
našnje slovenske družbe.
Današnji ideologi političnega katolicizma in katoliška praksa sta
napravila velik korak nazaj od stališč 2. vatikanskega koncila in slo-
venske pokoncilske teološke misli. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v
modernem svetu Gaudium et spes, ne ukinja le integrističnega modela
cerkvene udružbenosti, pač pa gre še korak naprej, ko zahteva, da se
Cerkev zaradi verodostojnosti oznanjevanja spusti na raven ene izmed
civilnodružbenih ustanov in se s tem odpove skušnjavi, da bi se po-
stavljala nad svetno družbo in njeno državo, ko pravi: »[…] zato Cerkev
sama uporablja časne reči, kolikor to zahteva njeno posebno poslan-
stvo. Vendar svojega upanja ne veže na kake izjemne pravice (privile-
gije), ki jih ji daje državna oblast; da, uživanju nekaterih pravic, čeprav
zakonito pridobljenih, se bo celo odrekla, kjer se bo videlo, da je za-
radi njihove uporabe postala dvoumna iskrenost njenega prič evanja
ali da nove okoliščine zahtevajo drugačno ureditev.« (GS, 76,5) Slo-
venski koncilski teolog Vladimir Truhlar je poudaril, da pomeni to
112
