Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 120
[TUDIJSKI VE^ERI
sodil, vendar je opozoril na njegove negativne pojave: »Ali je mogoče
reči, da je po zlomu komunizma kapitalizem zmagoviti družbeni
sistem. […] Odgovor ni enostaven. Če s ’kapitalizmom’ označujemo
gospodarski sistem, ki priznava temeljno in pozitivno vlogo podje-
tništva, trga, zasebne lastnine in iz njih izvirajočo odgovornost za
proizvodna sredstva, svobodno ustvarjalnost človeka na gospodar-
skem področju, je odgovor pozitiven. Če pa pod ’kapitalizmom’ ra-
zumemo ureditev, v kateri gospodarska svoboda ni vtkana v trden
pravni red […], potem je odgovor negativen.« (CA, 42) Splošna moral-
na sodba in obsodba neoliberalnega kapitalističnega modela pa je tu
nedvoumna.
Razlike med njegovimi stališči in stališči koncilskega papeža Pavla
VI. so seveda očitne. Pavel VI. je o neoliberalnem kapitalizmu podal
v okrožnici Populorum progressio (1967) jasno stališče, ko govori o
tehnološkem in splošnem napredku človeštva: »Žal se je s temi no-
vimi oblikami življenja povezal sistem, ki gleda v dobičku bistveno
gibalo gospodarskega napredka, konkurenco kot najvišji zakon go
spodars tva, zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev kot absolutno
pravic o brez omejitev in ustreznih obveznosti do družbe. Ta nebrzda-
ni liber alizem je vodil do diktature, ki jo je Pij XI. po pravici označil
kot ’vir mednarodnega denarnega imperializma’«. (PP, 26) V okrožni-
ci Octog esima adveniens (1971) pa pravi: »Od 19. stoletja naprej so
družbe na Zahodu […] stavljale svoje upanje v nenehno se prenavlja-
joči in neskončni napredek. […] Vendar se danes pojavlja pomislek,
kakšno vrednost ima napredek in kam vodi. […] Brez dvoma po
pravici opozarjajo na mejo in tudi na škodo gospodarske rasti, ki misli
samo na množino, ko je treba gledati tudi na vrednost kakovosti.
Kakovost in pristnost človeških odnosov, stopnja soodločanja in so-
odgovornosti niso nič manj pomembne za prihodnost družbe kakor
množina in pestrost izdelanih ter porabljenih dobrin. Premagujoč
skušnjavo vse presojati in meriti po gospodarski in tržni vrednosti ter
koristi, hoče človek danes nadomestiti ta količinska merila s števil-
nejšimi in globljimi medsebojnimi stiki, s širjenjem znanja, razvija-
njem mnog ovrstnih oblik človeške kulture, s službo drug drugemu,
s skupnim delom za skupni cilj […].« (OA, 41) Daljnovidnost njegovih
pogledov je razvidna večini šele danes, ko ne samo stroke, ampak vse
118
sodil, vendar je opozoril na njegove negativne pojave: »Ali je mogoče
reči, da je po zlomu komunizma kapitalizem zmagoviti družbeni
sistem. […] Odgovor ni enostaven. Če s ’kapitalizmom’ označujemo
gospodarski sistem, ki priznava temeljno in pozitivno vlogo podje-
tništva, trga, zasebne lastnine in iz njih izvirajočo odgovornost za
proizvodna sredstva, svobodno ustvarjalnost človeka na gospodar-
skem področju, je odgovor pozitiven. Če pa pod ’kapitalizmom’ ra-
zumemo ureditev, v kateri gospodarska svoboda ni vtkana v trden
pravni red […], potem je odgovor negativen.« (CA, 42) Splošna moral-
na sodba in obsodba neoliberalnega kapitalističnega modela pa je tu
nedvoumna.
Razlike med njegovimi stališči in stališči koncilskega papeža Pavla
VI. so seveda očitne. Pavel VI. je o neoliberalnem kapitalizmu podal
v okrožnici Populorum progressio (1967) jasno stališče, ko govori o
tehnološkem in splošnem napredku človeštva: »Žal se je s temi no-
vimi oblikami življenja povezal sistem, ki gleda v dobičku bistveno
gibalo gospodarskega napredka, konkurenco kot najvišji zakon go
spodars tva, zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev kot absolutno
pravic o brez omejitev in ustreznih obveznosti do družbe. Ta nebrzda-
ni liber alizem je vodil do diktature, ki jo je Pij XI. po pravici označil
kot ’vir mednarodnega denarnega imperializma’«. (PP, 26) V okrožni-
ci Octog esima adveniens (1971) pa pravi: »Od 19. stoletja naprej so
družbe na Zahodu […] stavljale svoje upanje v nenehno se prenavlja-
joči in neskončni napredek. […] Vendar se danes pojavlja pomislek,
kakšno vrednost ima napredek in kam vodi. […] Brez dvoma po
pravici opozarjajo na mejo in tudi na škodo gospodarske rasti, ki misli
samo na množino, ko je treba gledati tudi na vrednost kakovosti.
Kakovost in pristnost človeških odnosov, stopnja soodločanja in so-
odgovornosti niso nič manj pomembne za prihodnost družbe kakor
množina in pestrost izdelanih ter porabljenih dobrin. Premagujoč
skušnjavo vse presojati in meriti po gospodarski in tržni vrednosti ter
koristi, hoče človek danes nadomestiti ta količinska merila s števil-
nejšimi in globljimi medsebojnimi stiki, s širjenjem znanja, razvija-
njem mnog ovrstnih oblik človeške kulture, s službo drug drugemu,
s skupnim delom za skupni cilj […].« (OA, 41) Daljnovidnost njegovih
pogledov je razvidna večini šele danes, ko ne samo stroke, ampak vse
118
