Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 126
[TUDIJSKI VE^ERI
dveh ur bili pokončani vsi Francozi, namreč 8000 oseb; to pa s tako
zagrizeno okrutnostjo, da so celo ženskam, ki so bile noseče od
Francozov, prerezali trebuhe, da bi ja nič ne ostalo od francoskega
plemena.«
»Po takšnem pokolu je kralj Peter zavzel vso Sicilijo; in zatem je
tudi njegov admiral ujel sina neapeljskega kralja Karla, kneza Salerma
in sicilskega namestnika, po imenu Carolus Claudus. Ogorčeni Sici
lijani so mu hoteli prav tako vzeti glavo in ga dati prav tako obglavi-
ti rablju, kot je to storil njegov oče z vojvodo Konradinom. To pa je
preprečila aragonska kraljica Konstancija, soproga kralja Petra, skupaj
s svojim sinom, princem Jakobom, njej se je namreč mladi francoski
princ smilil […] in ga je skrivoma poslala tja v Aragonijo.
Ko je bil zdaj tam v jetništvu v Barchinone (Barcelona) in ni pri
čakoval nič bolj gotovega kot smrt, naj bi se mu, kot trdijo, prikazala
sv. Marija Magdalena in ga osvobodila.«
Legenda to opisuje takole:
»Potem ko se je princ Karel zdaj čutil zapuščenega od vsakega
človeškega upanja […] in ni računal na nič drugega kot na udarec meča
skozi njegov mladi vrat, ga je opomnil njegov spovednik Guillelmus
de Tornais, redovni pridigar, naj pokliče na pomoč in za rešitev sv.
Magdaleno, ki je v njegovi deželi pridigala, se pokorila in spustila dušo.
Na to je princ tudi takoj na podlagi njenih zaslug začel trdno upati;
zatorej se ji je tudi priporočil s postom, spovedovanjem in mnogimi
solzami. In glej, kaj se je zgodilo! V noči pred praznikom in godom
svete Marije Magdalene stopi predenj neka čudovito lepa matrona,
ga pokliče na ves glas z njegovim lastnim imenom Karel! In pri tem
naj bi bila posebej spregovorila tele besede […]: ’Ko te bom osvobodi-
la iz tega zapora, boš potem storil, kar ti rečem.’ Ko je to obljubil, je
izginila. Tedaj se je vznejevoljil sam nad seboj in rekel: ’Oh! Pa saj
nisem niti vprašal, kaj Ona od mene zahteva!’ Kmalu se mu je prika-
zala drugič in ponovila svojo prejšnjo zahtevo. Dejal je: ’Kaj mi Oni
imajo ukazati, milostna gospa?’ Odgovorila je: ’Kraj, kjer sem umrla
in se pokorila, moraš predati mojim bratom.’ Ko je obljubil, da bo to
izvršil, je izginila. On pa se je spet jezil sam nase in tožil: ’Oh, da tedaj
nisem bil tako razumen, da bi jo bil vprašal, kdo le so njeni bratje!’
Na to se mu je sv. Magdalena prikazala tretjič, začela govoriti kakor
124
dveh ur bili pokončani vsi Francozi, namreč 8000 oseb; to pa s tako
zagrizeno okrutnostjo, da so celo ženskam, ki so bile noseče od
Francozov, prerezali trebuhe, da bi ja nič ne ostalo od francoskega
plemena.«
»Po takšnem pokolu je kralj Peter zavzel vso Sicilijo; in zatem je
tudi njegov admiral ujel sina neapeljskega kralja Karla, kneza Salerma
in sicilskega namestnika, po imenu Carolus Claudus. Ogorčeni Sici
lijani so mu hoteli prav tako vzeti glavo in ga dati prav tako obglavi-
ti rablju, kot je to storil njegov oče z vojvodo Konradinom. To pa je
preprečila aragonska kraljica Konstancija, soproga kralja Petra, skupaj
s svojim sinom, princem Jakobom, njej se je namreč mladi francoski
princ smilil […] in ga je skrivoma poslala tja v Aragonijo.
Ko je bil zdaj tam v jetništvu v Barchinone (Barcelona) in ni pri
čakoval nič bolj gotovega kot smrt, naj bi se mu, kot trdijo, prikazala
sv. Marija Magdalena in ga osvobodila.«
Legenda to opisuje takole:
»Potem ko se je princ Karel zdaj čutil zapuščenega od vsakega
človeškega upanja […] in ni računal na nič drugega kot na udarec meča
skozi njegov mladi vrat, ga je opomnil njegov spovednik Guillelmus
de Tornais, redovni pridigar, naj pokliče na pomoč in za rešitev sv.
Magdaleno, ki je v njegovi deželi pridigala, se pokorila in spustila dušo.
Na to je princ tudi takoj na podlagi njenih zaslug začel trdno upati;
zatorej se ji je tudi priporočil s postom, spovedovanjem in mnogimi
solzami. In glej, kaj se je zgodilo! V noči pred praznikom in godom
svete Marije Magdalene stopi predenj neka čudovito lepa matrona,
ga pokliče na ves glas z njegovim lastnim imenom Karel! In pri tem
naj bi bila posebej spregovorila tele besede […]: ’Ko te bom osvobodi-
la iz tega zapora, boš potem storil, kar ti rečem.’ Ko je to obljubil, je
izginila. Tedaj se je vznejevoljil sam nad seboj in rekel: ’Oh! Pa saj
nisem niti vprašal, kaj Ona od mene zahteva!’ Kmalu se mu je prika-
zala drugič in ponovila svojo prejšnjo zahtevo. Dejal je: ’Kaj mi Oni
imajo ukazati, milostna gospa?’ Odgovorila je: ’Kraj, kjer sem umrla
in se pokorila, moraš predati mojim bratom.’ Ko je obljubil, da bo to
izvršil, je izginila. On pa se je spet jezil sam nase in tožil: ’Oh, da tedaj
nisem bil tako razumen, da bi jo bil vprašal, kdo le so njeni bratje!’
Na to se mu je sv. Magdalena prikazala tretjič, začela govoriti kakor
124
