Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 127
BO@IDAR DEBENJAK
prej; ga je pa takoj še dvignila (ali ga je prijela za lase kot angel prero-
ka Habakuka, ali pa za roko in ga tako odpeljala, v navedku ni pove-
dano) in ga na ta način nesla do Narbonne, kjer je ljudstvo ravno njej
na čast slovesno praznovalo god sv. Marije Magdalene. Zakaj ko je
medtem prosil za svoje ljudi, ki so bili skupaj z njim v ujetništvu, mu
je rekla: ’Le ti mi sledi; potem bodo vsi sledili drug z drugim.’ Tako
se je tudi zgodilo.
Malo časa zatem, ko je prišel malce naprej, je obstala in mu pove-
dala, da je ona Magdalena, katero je bil klical, in govorila naprej: ’Veš,
kje si zdaj?’ On je odgovoril: ’Če prav vem, sva še znotraj mestnega
obzidja Borcellone.’ ’Motiš se’, je bil njen odgovor, ’zakaj nahajaš se
že znotraj meja svoje vladavine in le še eno miljo od Narbonne.’ A
Narbonne in Barcelona sta tri dni potovanja narazen, namreč nekako
trideset milj poti druga od druge.
Na to se je razjokal (od sreče) in rekel: ’Milostiva gospa! S čim
vendar Vam za to dobroto jaz poslej lahko izkažem prijaznega, da
dokažem svojo hvaležnost?’
Odgovorila je: ’To bom še povedala. Kakor so nekdaj zaradi vojne,
ki se je pripravljala, vzeli moje truplo iz groba in na to mesto položi-
li drugo truplo, da bi bili sovražniki prevarani, kolikor bi morda
hoteli s seboj odpeljati moje telo, se je tako tudi dejansko zgodilo.
Zato leže moje relikvije še vedno na onem drugem mestu in so na-
mesto njih vzeli stran druge. Na tisto mesto se odpravi; in tam boš
omenjene moje relikvije prepoznal po nekih znamenjih. Zakaj na
tistem mestu raste vinski trs; ko boš prišel do njega, boš videl, da je
izrastel iz mojih ust. In tam leži moja glava povsem gola, razen tiste-
ga njenega mesa, katerega se je na vrtu dotaknil Zveličar, ko sem
hotela držati njegove noge’ (ali objeti njegove noge – cum ejus vestigia
tenere voluissem). ’Lasje so vsi minili, razen le tistih, ki so se dotak-
nili nog Gospoda Jezusa. Zraven glave stoji vrč, napolnjen z zemljo,
ki jo je namočila Kristusova kri; to sem nabrala pod njegovim križem
in jo ves čas, dokler sem živela, varno hranila v spomin na mojega
Gospoda. Ko boš našel te stvari, jih moraš s primerno častjo vzeti od
tam in na kraju moje smrti in moje pokore predati mojim bratom, to
je, menihom pridigarjem. Zakaj jaz sem bila grešnica in apostolka.
Dalje moraš konventu’ (ali samostanu) ’tistega kraja, v katerem sem
125
prej; ga je pa takoj še dvignila (ali ga je prijela za lase kot angel prero-
ka Habakuka, ali pa za roko in ga tako odpeljala, v navedku ni pove-
dano) in ga na ta način nesla do Narbonne, kjer je ljudstvo ravno njej
na čast slovesno praznovalo god sv. Marije Magdalene. Zakaj ko je
medtem prosil za svoje ljudi, ki so bili skupaj z njim v ujetništvu, mu
je rekla: ’Le ti mi sledi; potem bodo vsi sledili drug z drugim.’ Tako
se je tudi zgodilo.
Malo časa zatem, ko je prišel malce naprej, je obstala in mu pove-
dala, da je ona Magdalena, katero je bil klical, in govorila naprej: ’Veš,
kje si zdaj?’ On je odgovoril: ’Če prav vem, sva še znotraj mestnega
obzidja Borcellone.’ ’Motiš se’, je bil njen odgovor, ’zakaj nahajaš se
že znotraj meja svoje vladavine in le še eno miljo od Narbonne.’ A
Narbonne in Barcelona sta tri dni potovanja narazen, namreč nekako
trideset milj poti druga od druge.
Na to se je razjokal (od sreče) in rekel: ’Milostiva gospa! S čim
vendar Vam za to dobroto jaz poslej lahko izkažem prijaznega, da
dokažem svojo hvaležnost?’
Odgovorila je: ’To bom še povedala. Kakor so nekdaj zaradi vojne,
ki se je pripravljala, vzeli moje truplo iz groba in na to mesto položi-
li drugo truplo, da bi bili sovražniki prevarani, kolikor bi morda
hoteli s seboj odpeljati moje telo, se je tako tudi dejansko zgodilo.
Zato leže moje relikvije še vedno na onem drugem mestu in so na-
mesto njih vzeli stran druge. Na tisto mesto se odpravi; in tam boš
omenjene moje relikvije prepoznal po nekih znamenjih. Zakaj na
tistem mestu raste vinski trs; ko boš prišel do njega, boš videl, da je
izrastel iz mojih ust. In tam leži moja glava povsem gola, razen tiste-
ga njenega mesa, katerega se je na vrtu dotaknil Zveličar, ko sem
hotela držati njegove noge’ (ali objeti njegove noge – cum ejus vestigia
tenere voluissem). ’Lasje so vsi minili, razen le tistih, ki so se dotak-
nili nog Gospoda Jezusa. Zraven glave stoji vrč, napolnjen z zemljo,
ki jo je namočila Kristusova kri; to sem nabrala pod njegovim križem
in jo ves čas, dokler sem živela, varno hranila v spomin na mojega
Gospoda. Ko boš našel te stvari, jih moraš s primerno častjo vzeti od
tam in na kraju moje smrti in moje pokore predati mojim bratom, to
je, menihom pridigarjem. Zakaj jaz sem bila grešnica in apostolka.
Dalje moraš konventu’ (ali samostanu) ’tistega kraja, v katerem sem
125
