Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 145
MARKO KER[EVAN
dogmi/verski resnici, razširjeni pa sta bili med teologi in verniki že
prej (čeprav so ju mnogi tudi zavračali).
Marija, ki je rodila Jezusa kot novega Adama, novega človeka brez
izvirnega greha, naj bi bila za to že sama od Boga pripravljena tako,
da je bila tudi ona obvarovana izvirnega greha, saj da grešna ženska ne
bi mogla roditi brezgrešnega človeka,8 kaj šele Bogo-človeka. Ker pa
je telesna smrt prišla nad vse ljudi z izvirnim grehom, z Adamom in
Evo, ko/ker sta grešila, je izvzetost iz izvirnega greha pomenila tudi
konec telesne smrti. V nebo ni bila vzeta le Marijina duša, da bi kot
vse duše svetnikov tam čakala »vstajenje mesa«, vstajenje teles oziro-
ma celovitega človeka ob koncu časov; vnebovzeto je tudi Marijino telo.
Marija je tako že pri Bogu, Očetu in Sinu (»v nebesih«). Dejstva, da
ni znan in niti ni bil iskan njen grob, da Nova zaveza ne govori o nje-
ni smrti in pokopu, so bila vzeta kot »materialni« dokaz za njeno
vnebovzetje. Marija je tako postala Kraljica nebes (Regina coeli).9
Marija pa ni le Mati Božja, je tudi Mati Cerkve, je Kraljica apostolov,
Kraljica vseh svetnikov, kraljica vseh, katerih duše so že pri Bogu v
nebesih. Oporo za status Marije kot matere Cerkve so našli v razlagi
evangeljske podobe, ko Jezus s križa izroča svojo mater v varstvo tam
navzočemu učencu (ki naj bi bil pisec tega evangelija, apostol Janez):
»Žena, glej tvoj sin. Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati. In od tiste
ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jn 19, 25–27) Učenec naj bi predstavljal
apostole, ti pa Cerkev, ki je izšla iz njihovega delovanja (po Svetem
Duhu). Marija je hkrati podoba Cerkve kot Kristusove neveste.10
8 Tako sklepanje je kasneje začelo veljati tudi za Marijino mater Ano in njene upo-
dobitve na slikah kot »Ane Samotretje« (v vrsti Jezus, Marija, Ana). Tridentinski
koncil (1545–1563) je tako sklepanje prekinil oziroma ga zaustavil pri Mariji.
9 Carl Gustav Jung naj bi pozdravil dogmo o Marijinem vnebovzetju, saj naj bi šele
z vnebovzeto Marijo kot četrtim členom božja Sveta Trojica dosegla polnost in
harmonijo svetega, ki zahteva štiri člene, kvaterniteto; pri tem Marija v njej pred-
stavlja sicer manjkajočo žensko, materialno in prostorsko dimenzijo. Žensko naj
bi prej nepopolno zastopal sicer Sveti Duh. Tudi poosebljeni hudič, Satan, naj bi
se pojavljal kot dopolnilo k Božji triniteti, ki kliče po nujnem četrtem členu. Pri-
merjaj C. G. Jung: Psychologie und Religion. Zürich: Rascher Verlag 1962, posebej
str. 62–76. (Dopolnjena izdaja Terry lectures iz 1937.)
10 V ljudski religiznosti so se zadeve včasih zapletle: Marija kot Mati Kristusova je
postala kot Mati Cerkve tudi Kristusova nevesta, torej žena. Tako vsaj bi lahko
razbrali čuden obrat, ki ga najdemo v verzijah srednjeveške ljudske molitve Zlati
143
dogmi/verski resnici, razširjeni pa sta bili med teologi in verniki že
prej (čeprav so ju mnogi tudi zavračali).
Marija, ki je rodila Jezusa kot novega Adama, novega človeka brez
izvirnega greha, naj bi bila za to že sama od Boga pripravljena tako,
da je bila tudi ona obvarovana izvirnega greha, saj da grešna ženska ne
bi mogla roditi brezgrešnega človeka,8 kaj šele Bogo-človeka. Ker pa
je telesna smrt prišla nad vse ljudi z izvirnim grehom, z Adamom in
Evo, ko/ker sta grešila, je izvzetost iz izvirnega greha pomenila tudi
konec telesne smrti. V nebo ni bila vzeta le Marijina duša, da bi kot
vse duše svetnikov tam čakala »vstajenje mesa«, vstajenje teles oziro-
ma celovitega človeka ob koncu časov; vnebovzeto je tudi Marijino telo.
Marija je tako že pri Bogu, Očetu in Sinu (»v nebesih«). Dejstva, da
ni znan in niti ni bil iskan njen grob, da Nova zaveza ne govori o nje-
ni smrti in pokopu, so bila vzeta kot »materialni« dokaz za njeno
vnebovzetje. Marija je tako postala Kraljica nebes (Regina coeli).9
Marija pa ni le Mati Božja, je tudi Mati Cerkve, je Kraljica apostolov,
Kraljica vseh svetnikov, kraljica vseh, katerih duše so že pri Bogu v
nebesih. Oporo za status Marije kot matere Cerkve so našli v razlagi
evangeljske podobe, ko Jezus s križa izroča svojo mater v varstvo tam
navzočemu učencu (ki naj bi bil pisec tega evangelija, apostol Janez):
»Žena, glej tvoj sin. Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati. In od tiste
ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jn 19, 25–27) Učenec naj bi predstavljal
apostole, ti pa Cerkev, ki je izšla iz njihovega delovanja (po Svetem
Duhu). Marija je hkrati podoba Cerkve kot Kristusove neveste.10
8 Tako sklepanje je kasneje začelo veljati tudi za Marijino mater Ano in njene upo-
dobitve na slikah kot »Ane Samotretje« (v vrsti Jezus, Marija, Ana). Tridentinski
koncil (1545–1563) je tako sklepanje prekinil oziroma ga zaustavil pri Mariji.
9 Carl Gustav Jung naj bi pozdravil dogmo o Marijinem vnebovzetju, saj naj bi šele
z vnebovzeto Marijo kot četrtim členom božja Sveta Trojica dosegla polnost in
harmonijo svetega, ki zahteva štiri člene, kvaterniteto; pri tem Marija v njej pred-
stavlja sicer manjkajočo žensko, materialno in prostorsko dimenzijo. Žensko naj
bi prej nepopolno zastopal sicer Sveti Duh. Tudi poosebljeni hudič, Satan, naj bi
se pojavljal kot dopolnilo k Božji triniteti, ki kliče po nujnem četrtem členu. Pri-
merjaj C. G. Jung: Psychologie und Religion. Zürich: Rascher Verlag 1962, posebej
str. 62–76. (Dopolnjena izdaja Terry lectures iz 1937.)
10 V ljudski religiznosti so se zadeve včasih zapletle: Marija kot Mati Kristusova je
postala kot Mati Cerkve tudi Kristusova nevesta, torej žena. Tako vsaj bi lahko
razbrali čuden obrat, ki ga najdemo v verzijah srednjeveške ljudske molitve Zlati
143
