Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 146
[TUDIJSKI VE^ERI
S statusom matere Jezusa Kristusa, Božje matere, ki je kot »vnebovzeta«
pri Bogu Očetu in Sinu, ob tem pa še Matere Cerkve, torej matere vseh ver-
nikov – in ni mogoče prezreti: trpeče matere ob smrti svoje sina – je Ma-
rija ljudem idealna (po)srednica in priprošnjica pri Bogu: ve, kaj so
človeške stiske in bolečine in Jezus Kristus ne more ne uslišati svoje
matere! V uradnih cerkvenih molitvah in litanijah katoliški vernik
prosi Marijo le, da bi prosila (»za nas«) Jezusa, da bi pomagala ljudem
tako, da bi zanje prosila Boga. Toda že v ljudskih molitvah – pa tudi
v cerkvenem čaščenju – Marija preraste v pomočnico, zagovornico in
zaščitnico ljudi. Zapisane prošnje in zahvale romarjev v Marijinih sve-
tiščih tudi pri nas in tudi danes neposredno nagovarjajo Marijo kot
pomočnico in zaščitnico. Na delu je znana logika, ki jo poznamo (ne
le) iz religiozne imaginacije tudi drugih religij. Posrednik postane
življenjsko pomembnejši od končnega naslovljenca: manjši, a človeku
bližji bog je pomembnejši od (naj)višjega, a bolj oddaljenega boga.
Jezus je pomembnejši od Boga Očeta, Marija pomembnejša od Jezu-
sa Kristusa, posamezne konkretne Marijine podobe (v romarskih
krajih) pomembnejše od Marije v nebesih. Najpomembneje je (pri)-
dobiti (po)srednika. Ta postaja vse močnejši, uporabnejši, zanesljivej-
ši. Znamenita srednjeveška slika Marije s plaščem – pri nas na Ptujski
gori – to Marijino vlogo zaščitnice nazorno upodablja: velika Marija
pod svojim plaščem, ki ga drži nad zbranim ljudstvom, ščiti ljudi pred
zlom (in/ali Božjo jezo); mali Jezus v njenem naročju se ji pri držanju
plašča z drobno ročico le pridružuje. Ljudska pesem o Mariji Livolski
v času štiftarjev in njihove vneme za Marijo čaščenje gre še dalje: Ma-
rija ni le pomočnica, ona bo – če bo treba – ljudi na telesu in duši tudi
»štrajfala«.11 Trubar namreč ogorčeno piše o zidavi cerkva Mariji in
svetnikom na podlagi videnj in iz tega izvirajočih zahtevah: »Inu de
nim offruio, mašuio, od vseh štirih stran blagu nosio, vso žlaht živi-
očenaš in njihovih odmevih kasneje. Vilko Novak navaja iz dveh takih ljudskih
molitev Marijine besede Jezusu: »Dosihmau sm bla mati tvoja! Posihmau bom pa
žena tvoja.« Druga verzija je zadrego takole razrešila(?): »Dosihmau sem bila
tvoja mati, sedaj bom pa tuja žena.« (Zapisano 1977.) Novak, Slovenske ljudske
molitve, kot v op. 3, str. 302, 518.
11 Ivan Grafenauer, Štiftarji in štiftarska narodna pesem, Slovenski jezik, letnik
II,1939 (Ljubljana), str. 38.
144
S statusom matere Jezusa Kristusa, Božje matere, ki je kot »vnebovzeta«
pri Bogu Očetu in Sinu, ob tem pa še Matere Cerkve, torej matere vseh ver-
nikov – in ni mogoče prezreti: trpeče matere ob smrti svoje sina – je Ma-
rija ljudem idealna (po)srednica in priprošnjica pri Bogu: ve, kaj so
človeške stiske in bolečine in Jezus Kristus ne more ne uslišati svoje
matere! V uradnih cerkvenih molitvah in litanijah katoliški vernik
prosi Marijo le, da bi prosila (»za nas«) Jezusa, da bi pomagala ljudem
tako, da bi zanje prosila Boga. Toda že v ljudskih molitvah – pa tudi
v cerkvenem čaščenju – Marija preraste v pomočnico, zagovornico in
zaščitnico ljudi. Zapisane prošnje in zahvale romarjev v Marijinih sve-
tiščih tudi pri nas in tudi danes neposredno nagovarjajo Marijo kot
pomočnico in zaščitnico. Na delu je znana logika, ki jo poznamo (ne
le) iz religiozne imaginacije tudi drugih religij. Posrednik postane
življenjsko pomembnejši od končnega naslovljenca: manjši, a človeku
bližji bog je pomembnejši od (naj)višjega, a bolj oddaljenega boga.
Jezus je pomembnejši od Boga Očeta, Marija pomembnejša od Jezu-
sa Kristusa, posamezne konkretne Marijine podobe (v romarskih
krajih) pomembnejše od Marije v nebesih. Najpomembneje je (pri)-
dobiti (po)srednika. Ta postaja vse močnejši, uporabnejši, zanesljivej-
ši. Znamenita srednjeveška slika Marije s plaščem – pri nas na Ptujski
gori – to Marijino vlogo zaščitnice nazorno upodablja: velika Marija
pod svojim plaščem, ki ga drži nad zbranim ljudstvom, ščiti ljudi pred
zlom (in/ali Božjo jezo); mali Jezus v njenem naročju se ji pri držanju
plašča z drobno ročico le pridružuje. Ljudska pesem o Mariji Livolski
v času štiftarjev in njihove vneme za Marijo čaščenje gre še dalje: Ma-
rija ni le pomočnica, ona bo – če bo treba – ljudi na telesu in duši tudi
»štrajfala«.11 Trubar namreč ogorčeno piše o zidavi cerkva Mariji in
svetnikom na podlagi videnj in iz tega izvirajočih zahtevah: »Inu de
nim offruio, mašuio, od vseh štirih stran blagu nosio, vso žlaht živi-
očenaš in njihovih odmevih kasneje. Vilko Novak navaja iz dveh takih ljudskih
molitev Marijine besede Jezusu: »Dosihmau sm bla mati tvoja! Posihmau bom pa
žena tvoja.« Druga verzija je zadrego takole razrešila(?): »Dosihmau sem bila
tvoja mati, sedaj bom pa tuja žena.« (Zapisano 1977.) Novak, Slovenske ljudske
molitve, kot v op. 3, str. 302, 518.
11 Ivan Grafenauer, Štiftarji in štiftarska narodna pesem, Slovenski jezik, letnik
II,1939 (Ljubljana), str. 38.
144
