Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 149
MARKO KER[EVAN
vzet izolirano kot vzgled/napotilo samo ženskam – lahko služil kot
matrica ženskega služenja vsem mogočim »gospodom«, pa druge vr-
stice Magnificata izražajo Marijin ponos, njeno samozavest, saj je njo –
navadno žensko – izbral tisti ki »je mogočne vrgel s prestola«, »razkro-
pil tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca« (Lk 1, 51–52). Navsezadnje
tudi cerkvene litanije slavijo Marijo kot »sedež modrosti«, »posodo
duhovno«, »kraljico spoznavalcev« – Sophia/Modrost pa je v svoji žen-
skosti kot Božja lastnost ali ženski par Bogu v starozaveznih Pregovorih
in Knjigi modrosti (na primer Prg 1,20–33; 8,22–36; Mdr 7,22 –8,1) že
dolgo priljubljena tema feministične teologije.17
Ne po naključju lahko eno najvišjih teoloških povzdignjenj Mari-
je in/kot ženske v duhu in smeri feministične teologije najdemo pri
Leonardu Boffu. Disidentski katoliški južnoameriški frančiškan –
član tega od nekdaj zelo Marijinega in hkrati zelo ljudskega reda – in
privrženec teologije osvoboditve je napisal tudi knjigo Ave Marija:
žensko in Sveti Duh. V njej do skrajne meje katoliške pravovernosti (ali
že preko nje) vleče vzporednice med Jezusom in Marijo: Jezus kot novi
Adam in Marija kot nova Eva; Bog Sin, učlovečen/utelešen v Jezusu
in Bog Sveti Duh, »uduševljen« v Mariji.
Citirajmo: »Marijina svetost ni goli odsev izvirne svetosti Jezusa.
Marija ne uteleša skrivnosti lune, ki sprejema svojo svetlobo od skriv-
nosti sonca. Njena svetost je izvorna, saj je svetost Svetega Duha. Nova
Eva in novi Adam nam skupaj posredujeta najsvetejše, to je skrivnost
Očeta. Žensko in moško sta skupaj, vsako na svoj način, nosilca bož-
je svetosti zaradi Svetega Duha, ki se ’pneumatificira’, in edinega Sina,
ki se ’inkarnira’«.18 (Mimogrede, v hebrejščini, ki sicer ni jezik Nove
zaveze, je beseda »ruah«, tj. duh, ženskega spola.)
Že ta naš bežen vpogled v raznolikost Marijinih podob v katoliški
teologiji/mariologiji in ljudski religioznosti je pokazal, kako je Mari-
ja izjemno spodbujala religiozno imaginacijo že v uradnem cerkve-
nem nauku in mariologiji, še bolj pa v ljudski religioznosti. Nas tokrat
17 Pregled na primer v: Maria Kassel (ur.): Feministische Theologie. Stuttgart: Kreuz
Verlag 1988, zlasti str. 50 ff.; Karin Gaube in Alexander von Pechmann: Magie,
Matriarhat und Marienkult. Hamburg. Rowohlt 1986.
18 Leonardo Boff: Ave Maria. Das Weibliche und der Heilige Geist. Düsseldorf: Patmos
1982, str. 83.
147
vzet izolirano kot vzgled/napotilo samo ženskam – lahko služil kot
matrica ženskega služenja vsem mogočim »gospodom«, pa druge vr-
stice Magnificata izražajo Marijin ponos, njeno samozavest, saj je njo –
navadno žensko – izbral tisti ki »je mogočne vrgel s prestola«, »razkro-
pil tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca« (Lk 1, 51–52). Navsezadnje
tudi cerkvene litanije slavijo Marijo kot »sedež modrosti«, »posodo
duhovno«, »kraljico spoznavalcev« – Sophia/Modrost pa je v svoji žen-
skosti kot Božja lastnost ali ženski par Bogu v starozaveznih Pregovorih
in Knjigi modrosti (na primer Prg 1,20–33; 8,22–36; Mdr 7,22 –8,1) že
dolgo priljubljena tema feministične teologije.17
Ne po naključju lahko eno najvišjih teoloških povzdignjenj Mari-
je in/kot ženske v duhu in smeri feministične teologije najdemo pri
Leonardu Boffu. Disidentski katoliški južnoameriški frančiškan –
član tega od nekdaj zelo Marijinega in hkrati zelo ljudskega reda – in
privrženec teologije osvoboditve je napisal tudi knjigo Ave Marija:
žensko in Sveti Duh. V njej do skrajne meje katoliške pravovernosti (ali
že preko nje) vleče vzporednice med Jezusom in Marijo: Jezus kot novi
Adam in Marija kot nova Eva; Bog Sin, učlovečen/utelešen v Jezusu
in Bog Sveti Duh, »uduševljen« v Mariji.
Citirajmo: »Marijina svetost ni goli odsev izvirne svetosti Jezusa.
Marija ne uteleša skrivnosti lune, ki sprejema svojo svetlobo od skriv-
nosti sonca. Njena svetost je izvorna, saj je svetost Svetega Duha. Nova
Eva in novi Adam nam skupaj posredujeta najsvetejše, to je skrivnost
Očeta. Žensko in moško sta skupaj, vsako na svoj način, nosilca bož-
je svetosti zaradi Svetega Duha, ki se ’pneumatificira’, in edinega Sina,
ki se ’inkarnira’«.18 (Mimogrede, v hebrejščini, ki sicer ni jezik Nove
zaveze, je beseda »ruah«, tj. duh, ženskega spola.)
Že ta naš bežen vpogled v raznolikost Marijinih podob v katoliški
teologiji/mariologiji in ljudski religioznosti je pokazal, kako je Mari-
ja izjemno spodbujala religiozno imaginacijo že v uradnem cerkve-
nem nauku in mariologiji, še bolj pa v ljudski religioznosti. Nas tokrat
17 Pregled na primer v: Maria Kassel (ur.): Feministische Theologie. Stuttgart: Kreuz
Verlag 1988, zlasti str. 50 ff.; Karin Gaube in Alexander von Pechmann: Magie,
Matriarhat und Marienkult. Hamburg. Rowohlt 1986.
18 Leonardo Boff: Ave Maria. Das Weibliche und der Heilige Geist. Düsseldorf: Patmos
1982, str. 83.
147
