Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 148
[TUDIJSKI VE^ERI
oznosti, a ne le v njej. Janez Pavel II. v sklepu svoje okrožnice, svoje
himne Mariji, kot vzgled in spodbudo iz katoliškega bogoslužja na-
vaja sledečo »prošnjo Cerkve«: »Premila Mati Zveličarjeva, odprta
vrata nebeška, in morska zvezda, pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa
želi vstati. Ti si rodila svojega Stvarnika, ob strmenju vsega stvarstva.«
(Okrožnica o Odrešenikovi Materi, 51.) Ali je to daleč od povzdigovanja
Marije, ki mu (protestantsko) nasprotuje Trubar, ko nasprotuje ta-
kratnim vernikom, ki »odspreda inu za kryži veden inu glosnu kriče:
’Kir Marya Boga rody, alleluia, o Marya’«? Aleluja, slavitev Boga in
Gospoda, gre po Trubarju le Bogu, ne Mariji! Trubar opaža, da takrat
na božična pesem, ki poje »ta stvar je svojega stvarnika rodila in do-
jila«, omogoča nekaterim vprašanje/trditev, »de bi Divica Maria ne
bila, kei bi Bug bil« Zato ima za potrebno, da pribije: »Zatu mi ne
veruiemo v to Divico Maryo inu v obeniga svetnika, temuč v tiga
Božyga in te Divice Marye Synu.«15 Vera gre le Bogu, Bogu Očetu in
Sinu in Svetemu Duhu, nikakor pa ne nobenemu človeku. Janez Pavel
II. pa še zdaj išče in najde »Marijo, premilo Mater Zveličarjevo [ …] v
živem strmenju vere« (prav tam).
Tokrat se ne bi obsežneje spuščali v podobo Marije kot hkratne de-
vice in matere in vlogo, ki jo je ob vprašanju spolnosti zato dobila v
krščanstvu. V tej dvojni podobi device-matere so iskali in našli svoj
vzgled in/ali predmet čaščenja vsi, ki so se zavezovali spolni vzdržno-
sti (od redovnikov in redovnic do celibatnih duhovnikov in srednje-
veških vitezov ter drugih stanov, vsaj v nekaterih življenjskih obdob
jih). Po drugi strani je bila – kot posebej poudarja del feministične
kritike – ta dvojna idealizacija hoteno ali nehoteno sredstvo »kul
pabilizacije« žensk, ki/ker tega ideala nikdar niso mogle uresničiti,
če/ker so bile matere ali če/ker so bile device.16
Ob tem pa ne smemo prezreti, da je feministična teologija v Mariji-
nem čaščenju našla tudi oporo pri svojem prizadevanju za poudarjanje
žensk(ega) in odpravi moške dominacije in moške ošabnosti v sferi
(krščanske) religije. Če je Marijin izrek »glej, dekla sem Gospodova« –
15 Trubar: Catechismus 1575 ( gl. op. 4), str. 191, 190, 193.
16 Obsežno in pronicljivo o kultu Marije (kakršnega so izdelali moški/duhovniki) v
življenju katoliških ženski in v družinskih odnosih Luisa Accati: Pošast in lepotica.
Oče in mati v katoliški vzgoji čustev. Ljubljana: Studia humanitatis 2001.
146
oznosti, a ne le v njej. Janez Pavel II. v sklepu svoje okrožnice, svoje
himne Mariji, kot vzgled in spodbudo iz katoliškega bogoslužja na-
vaja sledečo »prošnjo Cerkve«: »Premila Mati Zveličarjeva, odprta
vrata nebeška, in morska zvezda, pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa
želi vstati. Ti si rodila svojega Stvarnika, ob strmenju vsega stvarstva.«
(Okrožnica o Odrešenikovi Materi, 51.) Ali je to daleč od povzdigovanja
Marije, ki mu (protestantsko) nasprotuje Trubar, ko nasprotuje ta-
kratnim vernikom, ki »odspreda inu za kryži veden inu glosnu kriče:
’Kir Marya Boga rody, alleluia, o Marya’«? Aleluja, slavitev Boga in
Gospoda, gre po Trubarju le Bogu, ne Mariji! Trubar opaža, da takrat
na božična pesem, ki poje »ta stvar je svojega stvarnika rodila in do-
jila«, omogoča nekaterim vprašanje/trditev, »de bi Divica Maria ne
bila, kei bi Bug bil« Zato ima za potrebno, da pribije: »Zatu mi ne
veruiemo v to Divico Maryo inu v obeniga svetnika, temuč v tiga
Božyga in te Divice Marye Synu.«15 Vera gre le Bogu, Bogu Očetu in
Sinu in Svetemu Duhu, nikakor pa ne nobenemu človeku. Janez Pavel
II. pa še zdaj išče in najde »Marijo, premilo Mater Zveličarjevo [ …] v
živem strmenju vere« (prav tam).
Tokrat se ne bi obsežneje spuščali v podobo Marije kot hkratne de-
vice in matere in vlogo, ki jo je ob vprašanju spolnosti zato dobila v
krščanstvu. V tej dvojni podobi device-matere so iskali in našli svoj
vzgled in/ali predmet čaščenja vsi, ki so se zavezovali spolni vzdržno-
sti (od redovnikov in redovnic do celibatnih duhovnikov in srednje-
veških vitezov ter drugih stanov, vsaj v nekaterih življenjskih obdob
jih). Po drugi strani je bila – kot posebej poudarja del feministične
kritike – ta dvojna idealizacija hoteno ali nehoteno sredstvo »kul
pabilizacije« žensk, ki/ker tega ideala nikdar niso mogle uresničiti,
če/ker so bile matere ali če/ker so bile device.16
Ob tem pa ne smemo prezreti, da je feministična teologija v Mariji-
nem čaščenju našla tudi oporo pri svojem prizadevanju za poudarjanje
žensk(ega) in odpravi moške dominacije in moške ošabnosti v sferi
(krščanske) religije. Če je Marijin izrek »glej, dekla sem Gospodova« –
15 Trubar: Catechismus 1575 ( gl. op. 4), str. 191, 190, 193.
16 Obsežno in pronicljivo o kultu Marije (kakršnega so izdelali moški/duhovniki) v
življenju katoliških ženski in v družinskih odnosih Luisa Accati: Pošast in lepotica.
Oče in mati v katoliški vzgoji čustev. Ljubljana: Studia humanitatis 2001.
146
