Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 155
MARKO KER[EVAN
tem pa so zgradili samostan in oskrbovanja svetišča so tudi tu pre-
vzeli frančiškani. Leta 1907 je bila tudi ta Marijina slika uradno in
slovesno kronana ob navzočnosti 30 000 vernikov. Brezje je posta(ja)
lo romarski cilj in zbirališče članov katoliških organizacij: leta 1904
je prišlo 8000 fantov na vseslovenski shod mladeničev, leta 1915 pa
6000 članic Marijinih družb, leta 1938 so Brezje gostile 12 000 ude-
leženk dekliškega tabora, na katerem je odmevala pesem o »Mariji,
naši kraljici«. Še prej je leta 1913 na četrtem katoliškem shodu v Ljub
ljani škof Jeglič posvetil slovenski narod Mariji, Bremadežni Materi.
Leta 1924 je bil poseben slovenski Marijin shod. Leta 1935 so Mariji-
no podobo za nekaj dni prenesli v Ljubljano: bila je pokroviteljica
evharističnega kongresa. Novi zvonovi, ki jih je cerkev dobila leta 1932
ob 25. obletnici Marijinega kronanja, naj bi bili uglašeni na napev
latinske pesmi Salve Regina (Pozdravljena Kraljica). Med 2. svetovno
vojno je med nemško zasedbo slika zapustila Brezje in se umaknila,
najprej na Trsat, potem pa v ljubljansko stolnico, kjer je 15. junija
1947 dočakala vrnitev na Brezje. Janez Pavel II. je cerkvi dal status
bazilike in jo ob svojem obisku Slovenije tudi obiskal. Leta 2000 je
bila razglašena za slovensko narodno svetišče.
Pri brezjanski Mariji opažamo drugačen razvoj in drugačno arti-
kulacijo kot pri svetogorski. Začelo se je pozno, v 19. stoletju z zno-
trajcerkveno duhovniško iniciativo, morebiti tudi kot »marijansko
mili« odgovor/ugovor na do tedaj prevladujočo uradno državnocer-
kveno strogo janzenistično usmeritev. Kot Marija Pomagaj je bila
sprejeta in posvojena v okviru ljudsko religioznega iskanja opore in
pomoči v različnih stiskah. Krona in popularnost, ki si jo je tako
prislužila s svojo čudodelnostjo, pa je očitno spodbudila organizirano
Cerkev na višji ravni (škofije, dežele), da jo je začela uporabljati za
simbol in sredstvo pri svoji politični in narodnopovezovalni vlogi.
Ljudska Marija Pomagaj je tako postajala cerkveno-politična Marija
Kraljica (Slovencev) – ne da bi pri tem za številne vernike nehala biti
Marija Pomagaj. Prošnje in zahvale vojakov in njihovih svojcev v obeh
svetovnih vojnah, redna romanja Romov in invalidov k Mariji na
Brezje in vpogled v prošnje in zahvale, ki jih je deležna (tudi) Marija
na Brezjah vse do danes, pričajo o tem.24
24 Jože Dežman: Mariji, Brezjanski romarji. Radovljica 1999.
153
tem pa so zgradili samostan in oskrbovanja svetišča so tudi tu pre-
vzeli frančiškani. Leta 1907 je bila tudi ta Marijina slika uradno in
slovesno kronana ob navzočnosti 30 000 vernikov. Brezje je posta(ja)
lo romarski cilj in zbirališče članov katoliških organizacij: leta 1904
je prišlo 8000 fantov na vseslovenski shod mladeničev, leta 1915 pa
6000 članic Marijinih družb, leta 1938 so Brezje gostile 12 000 ude-
leženk dekliškega tabora, na katerem je odmevala pesem o »Mariji,
naši kraljici«. Še prej je leta 1913 na četrtem katoliškem shodu v Ljub
ljani škof Jeglič posvetil slovenski narod Mariji, Bremadežni Materi.
Leta 1924 je bil poseben slovenski Marijin shod. Leta 1935 so Mariji-
no podobo za nekaj dni prenesli v Ljubljano: bila je pokroviteljica
evharističnega kongresa. Novi zvonovi, ki jih je cerkev dobila leta 1932
ob 25. obletnici Marijinega kronanja, naj bi bili uglašeni na napev
latinske pesmi Salve Regina (Pozdravljena Kraljica). Med 2. svetovno
vojno je med nemško zasedbo slika zapustila Brezje in se umaknila,
najprej na Trsat, potem pa v ljubljansko stolnico, kjer je 15. junija
1947 dočakala vrnitev na Brezje. Janez Pavel II. je cerkvi dal status
bazilike in jo ob svojem obisku Slovenije tudi obiskal. Leta 2000 je
bila razglašena za slovensko narodno svetišče.
Pri brezjanski Mariji opažamo drugačen razvoj in drugačno arti-
kulacijo kot pri svetogorski. Začelo se je pozno, v 19. stoletju z zno-
trajcerkveno duhovniško iniciativo, morebiti tudi kot »marijansko
mili« odgovor/ugovor na do tedaj prevladujočo uradno državnocer-
kveno strogo janzenistično usmeritev. Kot Marija Pomagaj je bila
sprejeta in posvojena v okviru ljudsko religioznega iskanja opore in
pomoči v različnih stiskah. Krona in popularnost, ki si jo je tako
prislužila s svojo čudodelnostjo, pa je očitno spodbudila organizirano
Cerkev na višji ravni (škofije, dežele), da jo je začela uporabljati za
simbol in sredstvo pri svoji politični in narodnopovezovalni vlogi.
Ljudska Marija Pomagaj je tako postajala cerkveno-politična Marija
Kraljica (Slovencev) – ne da bi pri tem za številne vernike nehala biti
Marija Pomagaj. Prošnje in zahvale vojakov in njihovih svojcev v obeh
svetovnih vojnah, redna romanja Romov in invalidov k Mariji na
Brezje in vpogled v prošnje in zahvale, ki jih je deležna (tudi) Marija
na Brezjah vse do danes, pričajo o tem.24
24 Jože Dežman: Mariji, Brezjanski romarji. Radovljica 1999.
153
