Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 152
[TUDIJSKI VE^ERI
dežel in jezikov. Trdijo, da so tam spregledali slepi in ozdraveli kru-
ljavi. Vse to pa je le malikovanje in zavajanje naivnih. Bilo je že prepo-
vedano, naj nihče tja ne roma in išče čudežev, a zaman! Zatorej naj se
zaradi Božje časti slična romanja prepovedo.« Pozneje so se stanovi
celo pritoževali, da je tako malikovanje in praznoverje razlog Božje
jeze in nesreč, ki zadevajo deželo … Marijina cerkev je bila sezidana
leta 1544 in oglejski patriarh je zanjo prispeval Marijino oltarno sliko.
Leta 1565 se na Sveti Gori naselijo frančiškani, ki so pred Turki zbe-
žali iz Bosne, in postanejo oskrbniki cerkve. Leta 1717 je Marijina
podoba na slovesnosti z več deset tisoč ljudmi dobila zlato krono (kot
čudežna podoba). Jožef II. je dal leta 1785 cerkev in samostan poru-
šiti; cerkev je bila razdejana, slika pa shranjena v solkanskem župni-
šču. Po njegovi smrti je bila cerkev 1792/93 obnovljena in slika slove-
sno umeščena na oltar. Med 1. svetovno vojno je bila Sveta gora na
frontni črti, leta 1915 je bila cerkev zrušena. Marijino sliko so franči-
škani odnesli v Ljubljano, v cerkev Marijinega oznanjenja (na Tromo-
stovju), na Sveto goro se je slovesno vrnila leta 1922. Leta 1928 so pod
novo, italijansko oblastjo, tudi z državnim denarjem, sezidali novo
mogočno baziliko in samostan; v samostanu so bili zdaj kot oskrb-
niki italijanski frančiškani, kot so to zahtevali v Rimu (očitno kot del
italijanizacije Primorske). Vendar so italijanski frančiškani omogoča-
li romarjem spovedovanje v slovenskem jeziku in – menda neposredno
pri Mussoliniju – izprosili, da so leta 1938 lahko tiskali tudi slovensko
izdajo svojega lista Svetogorska kraljica. Vsaj za italijanske frančiškane
je bilo Marijino čaščenje pomembnejše kot politika poitalijančevanja!
Med 2. svetovno vojno je ostala Sveta gora nedotaknjena, toda sliko
so frančiškani zaradi varnosti prenesli v dolino, nazadnje v Gorico.
Ko naj bi jo 7. junija 1947 spet slovesno vrnili na njeno mesto, je slika
izginila: nekdo izmed nasprotnikov pridružitve Primorske (in Svete
gore) komunistični Jugoslaviji jo je odnesel iz cerkve in skril; po grož
nji izobčenja jo je »tat« prepeljal v Rim in izročil Vatikanu. Ta jo je
leta 1950 predal zastopniku slovenskih frančiškanov. Jugoslovansko
veleposlaništvo je sliko prek Beograda poslalo frančiškanom v Ljub
ljani in aprila 1951 je spet slovesno priromala na Sveto goro ob nav-
zočnosti 15 000 ljudi (kljub nagajanju oblasti, ki pa so navsezadnje
vendarle pomagale, da je podoba prišla na svoje mesto).
150
dežel in jezikov. Trdijo, da so tam spregledali slepi in ozdraveli kru-
ljavi. Vse to pa je le malikovanje in zavajanje naivnih. Bilo je že prepo-
vedano, naj nihče tja ne roma in išče čudežev, a zaman! Zatorej naj se
zaradi Božje časti slična romanja prepovedo.« Pozneje so se stanovi
celo pritoževali, da je tako malikovanje in praznoverje razlog Božje
jeze in nesreč, ki zadevajo deželo … Marijina cerkev je bila sezidana
leta 1544 in oglejski patriarh je zanjo prispeval Marijino oltarno sliko.
Leta 1565 se na Sveti Gori naselijo frančiškani, ki so pred Turki zbe-
žali iz Bosne, in postanejo oskrbniki cerkve. Leta 1717 je Marijina
podoba na slovesnosti z več deset tisoč ljudmi dobila zlato krono (kot
čudežna podoba). Jožef II. je dal leta 1785 cerkev in samostan poru-
šiti; cerkev je bila razdejana, slika pa shranjena v solkanskem župni-
šču. Po njegovi smrti je bila cerkev 1792/93 obnovljena in slika slove-
sno umeščena na oltar. Med 1. svetovno vojno je bila Sveta gora na
frontni črti, leta 1915 je bila cerkev zrušena. Marijino sliko so franči-
škani odnesli v Ljubljano, v cerkev Marijinega oznanjenja (na Tromo-
stovju), na Sveto goro se je slovesno vrnila leta 1922. Leta 1928 so pod
novo, italijansko oblastjo, tudi z državnim denarjem, sezidali novo
mogočno baziliko in samostan; v samostanu so bili zdaj kot oskrb-
niki italijanski frančiškani, kot so to zahtevali v Rimu (očitno kot del
italijanizacije Primorske). Vendar so italijanski frančiškani omogoča-
li romarjem spovedovanje v slovenskem jeziku in – menda neposredno
pri Mussoliniju – izprosili, da so leta 1938 lahko tiskali tudi slovensko
izdajo svojega lista Svetogorska kraljica. Vsaj za italijanske frančiškane
je bilo Marijino čaščenje pomembnejše kot politika poitalijančevanja!
Med 2. svetovno vojno je ostala Sveta gora nedotaknjena, toda sliko
so frančiškani zaradi varnosti prenesli v dolino, nazadnje v Gorico.
Ko naj bi jo 7. junija 1947 spet slovesno vrnili na njeno mesto, je slika
izginila: nekdo izmed nasprotnikov pridružitve Primorske (in Svete
gore) komunistični Jugoslaviji jo je odnesel iz cerkve in skril; po grož
nji izobčenja jo je »tat« prepeljal v Rim in izročil Vatikanu. Ta jo je
leta 1950 predal zastopniku slovenskih frančiškanov. Jugoslovansko
veleposlaništvo je sliko prek Beograda poslalo frančiškanom v Ljub
ljani in aprila 1951 je spet slovesno priromala na Sveto goro ob nav-
zočnosti 15 000 ljudi (kljub nagajanju oblasti, ki pa so navsezadnje
vendarle pomagale, da je podoba prišla na svoje mesto).
150
