Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 21
SILVANO CAVAZZA
Vergerij je bil vedno nasproten vsaki obliki verskega radikalizma,
ki je gotovo bil značilen za anabaptizem. Prav tega je obtožil Camilla
Renata v pismih Bullingerju v letih 1552 in 1553.24 Leto prej je obso-
dil krivoverstvo Giorgia Sicule, ki je bil usmrčen v Ferrari maja 1551.25
Vergerij pa gotovo ni bil podpornik verske tolerance. Omenjeno ga je
razlikovalo od mnogih drugih italijanskih izgnancev. Pomenljivo je
zlasti stališče, ki ga je prevzel jeseni leta 1553 ob ženevskem procesu
proti Micheleju Servetu. Bullingerju je napisal, da primer ne bi smel
biti rešen »z ognjem in mečem«. Servetova tragedija ga je žalostila, saj
je pomenila zgolj igro rimskega Antikrista. Glede doktrine pa po
njegovem ni bilo dovoljeno popuščati: »Hudič razvnema krivoverstva
in ljudi, kakršen je Serveto.« Njegovo stališče tako postane nejasen
kompromis med prizanesljivostjo in represijo: Španec in njemu po-
dobni ljudje bi morali biti zaprti v ječi in ne obsojeni na smrt.26
V Graubündnu je Vergerij pristopil k züriški cerkvi. Kljub temu pa
ni bil pripravljen poslušati vodij, ki so jih evangeličanske skupnosti pri-
znavale, in je raje ravnal po svojih prepričanjih. Do katoličanov, ki so še
vedno pomenili večino na določenih ozemljih z italijanskim jezikom,
podvrženih graubündenski ligi, je zavzemal provokativna in nasilna
stališča. Zaradi njegovega hujskanja so bile uničene cerkve, oskrunjene
relikvije in svete podobe. Verski nemiri, ki jih je spodbudil, so ogrozili
sožitje različnih veroizpovedi, zato je februarja leta 1553 več kot petsto
vodij družin prosilo churske oblasti, naj izženejo bivšega škofa.27 Kritike
ria, a quatuor summis viris summa fide conscripta: cum clariss. virorum praefationibus,
Caelii S.C. & Io. Calvini, & Petri Pauli Vergerii Apologia: in quibus multa hoc tempore
scitu digna gravissime tractantur. Accessit quoque Martini Borrhai, de usu, quem Spierae
tum exemplum, tum doctrina afferat, iudicium, Basileae, sine impressore, 1550.
24 Antonio Rotondò (ur.), Camillo Renato. Opere, documenti, testimonianze, Firenze,
Sansoni; Chicago, the Newberry Library, 1968, str. 256–259.
25 Cavazza, »Quei che vogliono cristo senza croce«, nav. delo, str. 121–122, 136–141, z
bistvenimi deli knjižice Pier Paolo Vergerio, A quegli venerabili padri domenicani, che
difendono il Rosario per cosa buona, [Poschiavo, Dolfin Landolfi] 1550; cfr. Adriano
Prosperi, L’eresia del Libro Grande. Storia di Giorgio Siculo e della sua setta, Milano,
Feltrinelli, 2000, str. 211–221.
26 Peter Pavel Vergerij Heinrichu Bullingerju, Chur, 25. september–3. oktober 1553,
v: Schiess (ur.), Bullingers Korrespondenz, nav. delo, I., št. 229, str. 329–331.
27 Hubert, Vergerios publizistische Thätigkeit, nav. delo, str. 253–256. Maja 1551 je v
kraju Casaccia Vergerij dal vreči v reko relikvije svetega Gaudencija, ki je bil zelo
čaščen na tistem območju.
19
Vergerij je bil vedno nasproten vsaki obliki verskega radikalizma,
ki je gotovo bil značilen za anabaptizem. Prav tega je obtožil Camilla
Renata v pismih Bullingerju v letih 1552 in 1553.24 Leto prej je obso-
dil krivoverstvo Giorgia Sicule, ki je bil usmrčen v Ferrari maja 1551.25
Vergerij pa gotovo ni bil podpornik verske tolerance. Omenjeno ga je
razlikovalo od mnogih drugih italijanskih izgnancev. Pomenljivo je
zlasti stališče, ki ga je prevzel jeseni leta 1553 ob ženevskem procesu
proti Micheleju Servetu. Bullingerju je napisal, da primer ne bi smel
biti rešen »z ognjem in mečem«. Servetova tragedija ga je žalostila, saj
je pomenila zgolj igro rimskega Antikrista. Glede doktrine pa po
njegovem ni bilo dovoljeno popuščati: »Hudič razvnema krivoverstva
in ljudi, kakršen je Serveto.« Njegovo stališče tako postane nejasen
kompromis med prizanesljivostjo in represijo: Španec in njemu po-
dobni ljudje bi morali biti zaprti v ječi in ne obsojeni na smrt.26
V Graubündnu je Vergerij pristopil k züriški cerkvi. Kljub temu pa
ni bil pripravljen poslušati vodij, ki so jih evangeličanske skupnosti pri-
znavale, in je raje ravnal po svojih prepričanjih. Do katoličanov, ki so še
vedno pomenili večino na določenih ozemljih z italijanskim jezikom,
podvrženih graubündenski ligi, je zavzemal provokativna in nasilna
stališča. Zaradi njegovega hujskanja so bile uničene cerkve, oskrunjene
relikvije in svete podobe. Verski nemiri, ki jih je spodbudil, so ogrozili
sožitje različnih veroizpovedi, zato je februarja leta 1553 več kot petsto
vodij družin prosilo churske oblasti, naj izženejo bivšega škofa.27 Kritike
ria, a quatuor summis viris summa fide conscripta: cum clariss. virorum praefationibus,
Caelii S.C. & Io. Calvini, & Petri Pauli Vergerii Apologia: in quibus multa hoc tempore
scitu digna gravissime tractantur. Accessit quoque Martini Borrhai, de usu, quem Spierae
tum exemplum, tum doctrina afferat, iudicium, Basileae, sine impressore, 1550.
24 Antonio Rotondò (ur.), Camillo Renato. Opere, documenti, testimonianze, Firenze,
Sansoni; Chicago, the Newberry Library, 1968, str. 256–259.
25 Cavazza, »Quei che vogliono cristo senza croce«, nav. delo, str. 121–122, 136–141, z
bistvenimi deli knjižice Pier Paolo Vergerio, A quegli venerabili padri domenicani, che
difendono il Rosario per cosa buona, [Poschiavo, Dolfin Landolfi] 1550; cfr. Adriano
Prosperi, L’eresia del Libro Grande. Storia di Giorgio Siculo e della sua setta, Milano,
Feltrinelli, 2000, str. 211–221.
26 Peter Pavel Vergerij Heinrichu Bullingerju, Chur, 25. september–3. oktober 1553,
v: Schiess (ur.), Bullingers Korrespondenz, nav. delo, I., št. 229, str. 329–331.
27 Hubert, Vergerios publizistische Thätigkeit, nav. delo, str. 253–256. Maja 1551 je v
kraju Casaccia Vergerij dal vreči v reko relikvije svetega Gaudencija, ki je bil zelo
čaščen na tistem območju.
19
