Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 172
[TUDIJSKI VE^ERI
krščanstvu, niso pa resnični Kristusovi učenci, živijo, a samo biološko,
ker so duhovno mrtvi, zunaj Kristusovega kraljestva in tako tudi
zunaj odrešenosti, čeprav je ta tudi zanje kupljena in pripravljena z
isto krvjo na istem golgotskem križu. To je resnična tragedija milijar-
de ljudi, ki so prav zaradi zagledanosti v krščanstvo – v zadnjem času
še slabše, ko govorijo samo še o »krščanskih vrednotah«, s čimer de-
lajo iz Jezusovega nauka zamenljivo in merkantilno dobrino – dejan-
sko ločeni od Kristusa. Krščanstvo evropskega človeštva ni moglo
obvarovati pred stoletja trajajočimi preganjanji resničnih Kristusovih
učencev, ne pred inkvizicijo in rekonkvisto, ne pred hudodelstvi cer-
kvene države in papeške službe, ne pred moralno izprijenostjo Rima
in njegovih filial po vsem svetu, ne pred preganjanjem drugače veru-
jočih ali neverujočih, ne pred nasilno protireformacijo, ne pred sede-
mletno in tridesetletno vojno, ne pred vsemi drugimi evropskimi
vojnami, v katere so bili vpleteni skoraj izključno krščanski vladarji,
ki so pripadali krščanstvu, nikakor pa ne Kristusu, ne pred obema
velikima vojnama 20. stoletja, ne pred poklekom pred dvema od treh
najhujših protičloveških sistemov človeške zgodovine, pred fašizmom
in nacionalnim socializmom, kakor tudi danes ne pred kompromis
nim popuščanjem pred moralnim razkrojem liberalne meščanske
družbe zahodnega sveta, pred enim največjih genocidov, ubijanjem
še nerojenih človeških življenj, na duhovni ravni pa razglašanjem
verskega sinkretizma in relativizma za del krščanske usmeritve tako
z avtoriteto 2. vatikanskega koncila, kakor tudi sinodalnih sklepov
največjih protestantskih cerkva. Gledano skozi okular tega sveta in
njegovega razumevanja je krščanstvo zmagalo, Kristus pa je poražen
– in peščica tistih, ki mu še ostajajo zvesti, potrjuje Jezusovo črno
napoved, oblikovano kot retorično vprašanje, v resnici prerokbo: »Toda
ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8).
Ko je evropski človek stoletja dolgo slepo »branil« krščanstvo pred
resničnimi in zgolj umišljenimi sovražniki, ga je dejanski sovražnik
vsega človeškega rodu speljal proč od njega, ki ga ni treba braniti,
ampak le zvesto hoditi za njim, od Jezusa Kristusa. »Braniti vero«
namreč ni ista stvar kakor »braniti krščanstvo«. Vero brani človek
pred dvema: pred lastno grešnostjo in pred demonskimi močmi, ki
niso materialne, ampak duhovne narave: »Kajti naš boj se ne bije proti
170
krščanstvu, niso pa resnični Kristusovi učenci, živijo, a samo biološko,
ker so duhovno mrtvi, zunaj Kristusovega kraljestva in tako tudi
zunaj odrešenosti, čeprav je ta tudi zanje kupljena in pripravljena z
isto krvjo na istem golgotskem križu. To je resnična tragedija milijar-
de ljudi, ki so prav zaradi zagledanosti v krščanstvo – v zadnjem času
še slabše, ko govorijo samo še o »krščanskih vrednotah«, s čimer de-
lajo iz Jezusovega nauka zamenljivo in merkantilno dobrino – dejan-
sko ločeni od Kristusa. Krščanstvo evropskega človeštva ni moglo
obvarovati pred stoletja trajajočimi preganjanji resničnih Kristusovih
učencev, ne pred inkvizicijo in rekonkvisto, ne pred hudodelstvi cer-
kvene države in papeške službe, ne pred moralno izprijenostjo Rima
in njegovih filial po vsem svetu, ne pred preganjanjem drugače veru-
jočih ali neverujočih, ne pred nasilno protireformacijo, ne pred sede-
mletno in tridesetletno vojno, ne pred vsemi drugimi evropskimi
vojnami, v katere so bili vpleteni skoraj izključno krščanski vladarji,
ki so pripadali krščanstvu, nikakor pa ne Kristusu, ne pred obema
velikima vojnama 20. stoletja, ne pred poklekom pred dvema od treh
najhujših protičloveških sistemov človeške zgodovine, pred fašizmom
in nacionalnim socializmom, kakor tudi danes ne pred kompromis
nim popuščanjem pred moralnim razkrojem liberalne meščanske
družbe zahodnega sveta, pred enim največjih genocidov, ubijanjem
še nerojenih človeških življenj, na duhovni ravni pa razglašanjem
verskega sinkretizma in relativizma za del krščanske usmeritve tako
z avtoriteto 2. vatikanskega koncila, kakor tudi sinodalnih sklepov
največjih protestantskih cerkva. Gledano skozi okular tega sveta in
njegovega razumevanja je krščanstvo zmagalo, Kristus pa je poražen
– in peščica tistih, ki mu še ostajajo zvesti, potrjuje Jezusovo črno
napoved, oblikovano kot retorično vprašanje, v resnici prerokbo: »Toda
ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8).
Ko je evropski človek stoletja dolgo slepo »branil« krščanstvo pred
resničnimi in zgolj umišljenimi sovražniki, ga je dejanski sovražnik
vsega človeškega rodu speljal proč od njega, ki ga ni treba braniti,
ampak le zvesto hoditi za njim, od Jezusa Kristusa. »Braniti vero«
namreč ni ista stvar kakor »braniti krščanstvo«. Vero brani človek
pred dvema: pred lastno grešnostjo in pred demonskimi močmi, ki
niso materialne, ampak duhovne narave: »Kajti naš boj se ne bije proti
170
