Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 177
VINKO O[LAK
fašizem, to je vprašanje, na katerega moramo najti odgovor, če hoče-
mo razumeti zgodovino krščanstva, predvsem pa katolištva, s tem pa
tudi zgodovino totalitarnostnega fašizma, kakršnega poznamo v
sredini dvajsetega stoletja in s kakršnim se vse bolj otepamo tudi na
začetku našega enaindvajsetega stoletja. Besedo »totalitarnosten«
uporabljam namesto običajne besede »totalitaren« zavestno, saj faši-
zem, v primerjavi s komunizmom, ni bil res totalitaren, vsekakor pa
je bil huda diktatura s totalitarnimi tendencami. V povsem ustreznem
smislu bo skoraj zares totalitaren samo tri leta in pol trajajoči sistem
svetovne države pod oblastjo Antikrista – to bo totalitarnost v zlu; in
zares totalitarno bo šele nebeško kraljestvo na novi zemlji in pod
novim nebom, kakor pravi apostol Pavel: »Ko pa mu bo vse podvrženo,
se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v
vsem« (1 Kor 15,28). To bo totalitarnost v dobrem. Totalitarnost je
namreč, to je njegovo bistvo, popolna podvrženost. Mi smo v zgodo-
vinski izkušnji pozorni le na podvrženost zlu in imamo zato totali-
tarnost za nekaj apriorno slabega. Nebeško kraljestvo pa bo totali
tarnost v dobrem, namreč podvrženost vsega obstoječega svojemu
Stvarniku, s čimer se izpolni tudi smisel vsega, kar je bilo ustvarjeno.
Da bi tiste ključne zgodovinske momene lažje razumeli, moramo
najprej odložiti vsako idealiziranje tistih, ki so bili kdaj zaradi česar
koli preganjani. Tudi današnja politična in moralna situacija v Evro-
pi in svetu kaže, kako hitro se lahko iz včerajšnjega preganjanca izro-
di današnji ali jutrišnji preganjalec; iz včerajšnjega mučenca današnji
ali jutrišnji mučitelj! Tako tudi tisti kristjani iz prvih stoletij po Kri-
stusu, ki jih je preganjal in mučil rimski orel, svojega trpljenja in
svojega življenja niso vsi darovali, kakor so to storili neposredni Jezu-
sovi učenci, predvsem apostoli, ali kakor je to storil Štefan, o čemer
lahko beremo v 6. poglavju Apostolskih del. Ko se je s cesarjem Kon-
stantinom, ki je v letu 313 izdal listino, s katero je dal kristjanom in
njihovi Cerkvi v cesarstvu prostost, kar poznamo pod imenom »Mi-
lanski edikt«, končalo tristoletno krvavo preganjanje kristjanov; ko
je menda dal tudi v Emoni izbrisati napis, ki je bil v sramoto sicer
tako razglašeni rimski civilizaciji in kulturi: »Kristjani, levom smo vas
metali v prvem stoletju, levom vas bomo metali tudi v četrtem,« je
postala Cerkev čez noč ne samo odprta, ampak tudi privlačna ne samo
175
fašizem, to je vprašanje, na katerega moramo najti odgovor, če hoče-
mo razumeti zgodovino krščanstva, predvsem pa katolištva, s tem pa
tudi zgodovino totalitarnostnega fašizma, kakršnega poznamo v
sredini dvajsetega stoletja in s kakršnim se vse bolj otepamo tudi na
začetku našega enaindvajsetega stoletja. Besedo »totalitarnosten«
uporabljam namesto običajne besede »totalitaren« zavestno, saj faši-
zem, v primerjavi s komunizmom, ni bil res totalitaren, vsekakor pa
je bil huda diktatura s totalitarnimi tendencami. V povsem ustreznem
smislu bo skoraj zares totalitaren samo tri leta in pol trajajoči sistem
svetovne države pod oblastjo Antikrista – to bo totalitarnost v zlu; in
zares totalitarno bo šele nebeško kraljestvo na novi zemlji in pod
novim nebom, kakor pravi apostol Pavel: »Ko pa mu bo vse podvrženo,
se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v
vsem« (1 Kor 15,28). To bo totalitarnost v dobrem. Totalitarnost je
namreč, to je njegovo bistvo, popolna podvrženost. Mi smo v zgodo-
vinski izkušnji pozorni le na podvrženost zlu in imamo zato totali-
tarnost za nekaj apriorno slabega. Nebeško kraljestvo pa bo totali
tarnost v dobrem, namreč podvrženost vsega obstoječega svojemu
Stvarniku, s čimer se izpolni tudi smisel vsega, kar je bilo ustvarjeno.
Da bi tiste ključne zgodovinske momene lažje razumeli, moramo
najprej odložiti vsako idealiziranje tistih, ki so bili kdaj zaradi česar
koli preganjani. Tudi današnja politična in moralna situacija v Evro-
pi in svetu kaže, kako hitro se lahko iz včerajšnjega preganjanca izro-
di današnji ali jutrišnji preganjalec; iz včerajšnjega mučenca današnji
ali jutrišnji mučitelj! Tako tudi tisti kristjani iz prvih stoletij po Kri-
stusu, ki jih je preganjal in mučil rimski orel, svojega trpljenja in
svojega življenja niso vsi darovali, kakor so to storili neposredni Jezu-
sovi učenci, predvsem apostoli, ali kakor je to storil Štefan, o čemer
lahko beremo v 6. poglavju Apostolskih del. Ko se je s cesarjem Kon-
stantinom, ki je v letu 313 izdal listino, s katero je dal kristjanom in
njihovi Cerkvi v cesarstvu prostost, kar poznamo pod imenom »Mi-
lanski edikt«, končalo tristoletno krvavo preganjanje kristjanov; ko
je menda dal tudi v Emoni izbrisati napis, ki je bil v sramoto sicer
tako razglašeni rimski civilizaciji in kulturi: »Kristjani, levom smo vas
metali v prvem stoletju, levom vas bomo metali tudi v četrtem,« je
postala Cerkev čez noč ne samo odprta, ampak tudi privlačna ne samo
175
