Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 173
VINKO O[LAK
krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim
gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških pod
ročjih« (Ef 6,12). Tako je obrambo državnega reda, ki se sklicuje na
krščanstvo in daje cerkvi, ki pri ljudeh velja za Kristusovo, privilegije,
ki ravno dokazujejo njeno tujost pri Kristusu, mogoče kdaj legitimi-
rati z obrambo krščanstva – nikakor pa ne z obrambo vere in s hojo
za Kristusom. Fašizem, nacionalni socializem in komunizem so se
vojskovali proti nekaterim oblikam in vidikom krščanstva, niso pa se
mogli dotakniti človekove vere in človekovega osebnega odnosa do
Jezusa Kristusa. V evangeliju nikjer ne najdemo naročila, naj »brani-
mo krščanstvo«, zato pa naročilo, naj branimo svojo vero, sovražnik
vere pa je vedno le naš lastni ego in duhovne moči, nad katere ni
mogoče iti s puško, podarjeno po italijanskih ali nemških oblastnikih,
če vzamem specifično slovensko verzijo te nesrečne zmote. Jezus sve-
tuje drugačno oborožitev: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo« (Mr
9,29). Ta rod ni človeški rod, ampak krdelo demonov. Kdor pa gre nad
demone s puško in havbico, ravna enako pametno, kakor Jugoslovan-
ska ljudska armada, ki je v zgodnjih 80. letih šla nad okultni pojav v
Međugorju z artilerijo, letalstvom in pehoto, kar sem imel priložnost
videti z lastnimi očmi.
Vsemu temu je mogoče izreči ugovor: Kaj pa Cerkev, ali ni ta Kri-
stusova ustanova, ali niso njeni udje tudi udje Kristusovega telesa – in
ali ni krščanstvo predvsem Kristusova Cerkev? Tak ugovor bi bil resna
stvar, ob kateri se kaže zamisliti. Če namreč drži, potem so vse prejšnje
teze le obrobne pripombe, ki ne zadevajo bistvo krščanstva, ampak le
njegove popačene pojave, ki spremljajo vsako človeško delo. Glede
človeku lastnih zmot in popačenj pa Cerkev ne more biti nič izjemne-
ga in posebnega; vse to, nad čimer se spotikamo pri Cerkvi, srečujemo
tudi v državi, političnih strankah, podjetjih, ustanovah, šolah, dru-
štvih, vse tja do družine in posameznika.
Vse glede zmot in popačenj drži, v tej luči tudi marsikak napad na
cerkev, ki jo sam odklanjam, ne vzdrži trezne presoje in kriterija pra-
vičnosti. A ključno vprašanje je: Je Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus,
smo kristjani kot udje njegovega telesa, za katerega zaenkrat še ne
vemo, kaj res pomeni, je vse to skupaj res levi del enačbe, katere desni
del se imenuje »krščanstvo«?
171
krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim
gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških pod
ročjih« (Ef 6,12). Tako je obrambo državnega reda, ki se sklicuje na
krščanstvo in daje cerkvi, ki pri ljudeh velja za Kristusovo, privilegije,
ki ravno dokazujejo njeno tujost pri Kristusu, mogoče kdaj legitimi-
rati z obrambo krščanstva – nikakor pa ne z obrambo vere in s hojo
za Kristusom. Fašizem, nacionalni socializem in komunizem so se
vojskovali proti nekaterim oblikam in vidikom krščanstva, niso pa se
mogli dotakniti človekove vere in človekovega osebnega odnosa do
Jezusa Kristusa. V evangeliju nikjer ne najdemo naročila, naj »brani-
mo krščanstvo«, zato pa naročilo, naj branimo svojo vero, sovražnik
vere pa je vedno le naš lastni ego in duhovne moči, nad katere ni
mogoče iti s puško, podarjeno po italijanskih ali nemških oblastnikih,
če vzamem specifično slovensko verzijo te nesrečne zmote. Jezus sve-
tuje drugačno oborožitev: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo« (Mr
9,29). Ta rod ni človeški rod, ampak krdelo demonov. Kdor pa gre nad
demone s puško in havbico, ravna enako pametno, kakor Jugoslovan-
ska ljudska armada, ki je v zgodnjih 80. letih šla nad okultni pojav v
Međugorju z artilerijo, letalstvom in pehoto, kar sem imel priložnost
videti z lastnimi očmi.
Vsemu temu je mogoče izreči ugovor: Kaj pa Cerkev, ali ni ta Kri-
stusova ustanova, ali niso njeni udje tudi udje Kristusovega telesa – in
ali ni krščanstvo predvsem Kristusova Cerkev? Tak ugovor bi bil resna
stvar, ob kateri se kaže zamisliti. Če namreč drži, potem so vse prejšnje
teze le obrobne pripombe, ki ne zadevajo bistvo krščanstva, ampak le
njegove popačene pojave, ki spremljajo vsako človeško delo. Glede
človeku lastnih zmot in popačenj pa Cerkev ne more biti nič izjemne-
ga in posebnega; vse to, nad čimer se spotikamo pri Cerkvi, srečujemo
tudi v državi, političnih strankah, podjetjih, ustanovah, šolah, dru-
štvih, vse tja do družine in posameznika.
Vse glede zmot in popačenj drži, v tej luči tudi marsikak napad na
cerkev, ki jo sam odklanjam, ne vzdrži trezne presoje in kriterija pra-
vičnosti. A ključno vprašanje je: Je Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus,
smo kristjani kot udje njegovega telesa, za katerega zaenkrat še ne
vemo, kaj res pomeni, je vse to skupaj res levi del enačbe, katere desni
del se imenuje »krščanstvo«?
171
