Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 176
[TUDIJSKI VE^ERI
se je rimska cerkev poistovetila s fašizmom in ga podpirala. Da je bilo
med primorskimi slovenskimi duhovniki nekaj častnih izjem, ki so
se italijanskemu fašizmu upirali in so nekateri to plačali s svojim ži-
vljenjem, ni zasluga njihovega katolištva, ampak je to izraz dejstva, da
so nacionalno postavili nad katoliškim, kar je v katolicizmu mogoče,
nikakor pa to ni mogoče v krščanstvu, ki je daleč nad nacionalnim,
kar seveda ne pomeni, da krščanstvo odobrava nacionalno zatiranje
in krivičnost. Mimogrede bodi povedano, da se je za fašistične in
nacionalsocialistične poglede na državo navduševal tudi dr. Milan
Vidmar, brat predsednika slovenske Osvobodilne fronte, kar je mo-
goče prebrati v njegovi zelo poučni knjigi Med Evropo in Ameriko. Med
vojno je bilo veliko primerov, da sta se brata ali več bratov in sester,
razšla, in je eden pristal pri partizanih, drugi pri domobrancih, včasih
tudi z računom, da bo tisti brat, ki je zadel bodočega zmagovalca, kril
onega, ki je stavil na napačnega konja. Ne trdim, da bi bila tako spe-
kulirala tudi oba Vidmarja, vsekakor pa je zanimivo dejstvo, da jo je
svetovno znani elektrotehnični izumitelj in vrhunski šahist dr. Milan
Vidmar po vojni kljub svojim jasnim simpatijam za fašizem in svoji
opredelitvi za domobranstvo odnesel neprimerno bolje kakor veliko
takih, ki so v najtežjih časih podpirali partizanstvo, po vojni pa so si
morali, slečeni, sami izkopati grob in pasti pod streli tistih, za katere
so skrbeli, ker se je »ljudska oblast« hotela okoristiti s premoženjem
naivnega podpornika iz vojnega časa, kakor je bil to primer družine
Goll v Slovenj Gradcu.
Zakaj pravim, da je fašizem katolištvu inherenten, kar ne pomeni,
da bi bile države, v katerih je katolištvo prevladujoča religija, ves čas
fašistične diktature v skrajnih in zločinskih oblikah te politične dok-
trine in njene državne uresničitve? Frapantno prekrivanje obeh zem
ljevidov, namreč zemljevida pretežno katoliških in zemljevida fašistič-
nih ali vsaj fašistoidnih držav (kakor Ljubljanska pokrajina) med
obema vojnama nas mora najprej opozoriti, da se tu ustavimo in
začnemo iskati prisotnost istih duhovnih korenin, iz katerih lahko v
zanje ugodnem zgodovinskem trenutku požene strupena zel fašistič-
ne ali vsaj fašistoidne državne ureditve.
Kako je deviška deklica zgodnjega krščanstva kljub svoji pobožni
vzdržnosti prišla do monstruoznega otroka, ki mu danes pravimo
174
se je rimska cerkev poistovetila s fašizmom in ga podpirala. Da je bilo
med primorskimi slovenskimi duhovniki nekaj častnih izjem, ki so
se italijanskemu fašizmu upirali in so nekateri to plačali s svojim ži-
vljenjem, ni zasluga njihovega katolištva, ampak je to izraz dejstva, da
so nacionalno postavili nad katoliškim, kar je v katolicizmu mogoče,
nikakor pa to ni mogoče v krščanstvu, ki je daleč nad nacionalnim,
kar seveda ne pomeni, da krščanstvo odobrava nacionalno zatiranje
in krivičnost. Mimogrede bodi povedano, da se je za fašistične in
nacionalsocialistične poglede na državo navduševal tudi dr. Milan
Vidmar, brat predsednika slovenske Osvobodilne fronte, kar je mo-
goče prebrati v njegovi zelo poučni knjigi Med Evropo in Ameriko. Med
vojno je bilo veliko primerov, da sta se brata ali več bratov in sester,
razšla, in je eden pristal pri partizanih, drugi pri domobrancih, včasih
tudi z računom, da bo tisti brat, ki je zadel bodočega zmagovalca, kril
onega, ki je stavil na napačnega konja. Ne trdim, da bi bila tako spe-
kulirala tudi oba Vidmarja, vsekakor pa je zanimivo dejstvo, da jo je
svetovno znani elektrotehnični izumitelj in vrhunski šahist dr. Milan
Vidmar po vojni kljub svojim jasnim simpatijam za fašizem in svoji
opredelitvi za domobranstvo odnesel neprimerno bolje kakor veliko
takih, ki so v najtežjih časih podpirali partizanstvo, po vojni pa so si
morali, slečeni, sami izkopati grob in pasti pod streli tistih, za katere
so skrbeli, ker se je »ljudska oblast« hotela okoristiti s premoženjem
naivnega podpornika iz vojnega časa, kakor je bil to primer družine
Goll v Slovenj Gradcu.
Zakaj pravim, da je fašizem katolištvu inherenten, kar ne pomeni,
da bi bile države, v katerih je katolištvo prevladujoča religija, ves čas
fašistične diktature v skrajnih in zločinskih oblikah te politične dok-
trine in njene državne uresničitve? Frapantno prekrivanje obeh zem
ljevidov, namreč zemljevida pretežno katoliških in zemljevida fašistič-
nih ali vsaj fašistoidnih držav (kakor Ljubljanska pokrajina) med
obema vojnama nas mora najprej opozoriti, da se tu ustavimo in
začnemo iskati prisotnost istih duhovnih korenin, iz katerih lahko v
zanje ugodnem zgodovinskem trenutku požene strupena zel fašistič-
ne ali vsaj fašistoidne državne ureditve.
Kako je deviška deklica zgodnjega krščanstva kljub svoji pobožni
vzdržnosti prišla do monstruoznega otroka, ki mu danes pravimo
174
