Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 175
VINKO O[LAK
Zmota enačenja med krščanstvom in katolicizmom
Pred meseci je vodilno pero slovenske katoliške misli, pisatelj in
akademik dr. Alojz Rebula, v svoji zelo brani kolumni CREDO, ki
bogati zadnjo stran katoliškega tednika Družina, z večkrat prese
netljivo zadetimi prispevki, objavil tudi tole trditev: »Na koncu bi
rekel, da se s svojim katolicizmom popolnoma znajdem v krščanstvu.
Navsezadnje sem pri njegovem apostolskem, najstarejšem in najmoč-
nejšem deblu, pri Credu, ki se drži neokrnjen od Niceje, Efeza in
Haldekona, pri hierarhični kontinuiteti že dva tisoč let, pri nenehni
proizvodnji svetosti seveda po nenehni človeški mizeriji, pri nezmot
ljivi oceni časov. Vsaj zame krščanstvo in katolištvo skorajda miselno
sovpadata. Seveda imam v mislih avtentično krščanstvo, ne estetske-
ga, fašistoidnega ali komunističnoidnega.«
Že na prvi pogled je jasno, da avtor krščanstvo presoja z zanj nad-
rejene ravni katolištva in ne katolištva z ravni krščanstva, kaj šele
Kristusa samega, kar bi bilo edino smiselno. Ni torej zaskrbljen nad
avtentičnostjo katolicizma, ampak krščanstva, torej v sistem in cer-
kveno organizacijo povzetega nauka Jezusa Kristusa. Katolištvo, če-
prav Božja beseda tega pojma ne pozna, kakor tudi pojma krščanstva
ne pozna, je zanj nekaj apriorno nespornega, le pri krščanstvu bi bilo
treba paziti, da se vanj ne prikrade kaj napačnega, recimo fašistoidne-
ga ali komunistoidnega, kakor bi bilo bolje reči, če že sestavljamo take
neologizme. Ironija je seveda v tem, da je fašistoidnost ingenerirana
prav katolicizmu, nikakor pa ne krščanstvu. Kakor bomo tu videli, je
fašizem katolicizmu inherenten, torej z njim neločljivo povezan pojav.
Če bi avtor razgrnil pred seboj zemljevid Evrope in s črno barvo po-
barval države, ki so bile med obema vojnama fašistične ali vsaj fašisto
idne, bi vsekakor moral opaziti nekaj, kar ne more več biti naključje:
Portugalska, Španija, Italija, Hrvaška, Ljubljanska pokrajina, Poljska,
Slovaška in Madžarska so bile izrazito katoliške države. Če bi prebral
knjigo dr. Cirila Žebota Korporativno narodno gospodarstvo (Mohorjeva
v Celju, 1939), v katerem se pisec na osnovi papeške enciklike Quadra-
gesimo anno (Pij XI., 1931), sicer pa v počastitev okrožnice Rerum no-
varum (Leon XIII. 1891) močno zavzema za fašistični državni red, ki
naj bi prinesel boljše življenje tudi Slovencem, bi videl, kako močno
173
Zmota enačenja med krščanstvom in katolicizmom
Pred meseci je vodilno pero slovenske katoliške misli, pisatelj in
akademik dr. Alojz Rebula, v svoji zelo brani kolumni CREDO, ki
bogati zadnjo stran katoliškega tednika Družina, z večkrat prese
netljivo zadetimi prispevki, objavil tudi tole trditev: »Na koncu bi
rekel, da se s svojim katolicizmom popolnoma znajdem v krščanstvu.
Navsezadnje sem pri njegovem apostolskem, najstarejšem in najmoč-
nejšem deblu, pri Credu, ki se drži neokrnjen od Niceje, Efeza in
Haldekona, pri hierarhični kontinuiteti že dva tisoč let, pri nenehni
proizvodnji svetosti seveda po nenehni človeški mizeriji, pri nezmot
ljivi oceni časov. Vsaj zame krščanstvo in katolištvo skorajda miselno
sovpadata. Seveda imam v mislih avtentično krščanstvo, ne estetske-
ga, fašistoidnega ali komunističnoidnega.«
Že na prvi pogled je jasno, da avtor krščanstvo presoja z zanj nad-
rejene ravni katolištva in ne katolištva z ravni krščanstva, kaj šele
Kristusa samega, kar bi bilo edino smiselno. Ni torej zaskrbljen nad
avtentičnostjo katolicizma, ampak krščanstva, torej v sistem in cer-
kveno organizacijo povzetega nauka Jezusa Kristusa. Katolištvo, če-
prav Božja beseda tega pojma ne pozna, kakor tudi pojma krščanstva
ne pozna, je zanj nekaj apriorno nespornega, le pri krščanstvu bi bilo
treba paziti, da se vanj ne prikrade kaj napačnega, recimo fašistoidne-
ga ali komunistoidnega, kakor bi bilo bolje reči, če že sestavljamo take
neologizme. Ironija je seveda v tem, da je fašistoidnost ingenerirana
prav katolicizmu, nikakor pa ne krščanstvu. Kakor bomo tu videli, je
fašizem katolicizmu inherenten, torej z njim neločljivo povezan pojav.
Če bi avtor razgrnil pred seboj zemljevid Evrope in s črno barvo po-
barval države, ki so bile med obema vojnama fašistične ali vsaj fašisto
idne, bi vsekakor moral opaziti nekaj, kar ne more več biti naključje:
Portugalska, Španija, Italija, Hrvaška, Ljubljanska pokrajina, Poljska,
Slovaška in Madžarska so bile izrazito katoliške države. Če bi prebral
knjigo dr. Cirila Žebota Korporativno narodno gospodarstvo (Mohorjeva
v Celju, 1939), v katerem se pisec na osnovi papeške enciklike Quadra-
gesimo anno (Pij XI., 1931), sicer pa v počastitev okrožnice Rerum no-
varum (Leon XIII. 1891) močno zavzema za fašistični državni red, ki
naj bi prinesel boljše življenje tudi Slovencem, bi videl, kako močno
173
