Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 174
[TUDIJSKI VE^ERI
Odgovor na to vprašanje nam daje Biblija, kjer bi zaman iskali
besedo ali pojem »krščanstva«. Cerkev je v izvornem pomenu grške
besede ekklesía ali njene latinske variante ecclésia nekaj čisto osebnega,
ne pa izmično posplošenega in abstraktnega, namreč sklic tistih, ki se
zbirajo okoli Jezusa in vanj verujejo. Cerkev ni predvsem ustanova,
ampak je najprej osebni odnos z drugo Božjo osebo! Ali človeka, ki
sta v res prijateljskem odnosu med seboj, rečeta, ko se predstavljata
tretji osebi: Midva sva v prijateljstvu? Če bi tako rekla, bi vsak razumel,
da vsekakor nista res prijatelja. Dva, ki sta med seboj res prijatelja,
bosta torej rekla: Midva sva prijatelja, ne pa abstraktno, da sta v pri-
jateljstvu ali da imata prijateljstvo. Tako tudi Kristusov učenec, če to
res je, ne bo rekel, da je krščanski, ampak, da je Kristusov. Med pri-
stnim Jezusovim učencem in Kristusom ni krščanstva, ampak ljube-
zen do Kristusa. In ko Kristus sam pove, da je on trta, mi pa njegove
mladike, ali ko apostol Peter naroča, naj se kot živi kamni vgrajujemo
v duhovno stavbo, torej Kristusovo resnično Cerkev, to ni mišljeno
dobesedno, ampak v prispodobi. Resnično Kristusovo telo je od tre-
nutka vstajenja poveličano in po njegovem odhodu v nebo na Očeto-
vi desnici. Kristus nima več teles, kakor bi bilo logično sklepati iz
katoliškega nauka o transsubstanciaciji ali Luthrovega o consubstan-
ciaciji, ki ni bistveno boljši od katoliškega. Cerkev kot njegovo telo je
torej prispodoba, kakor je to Kristus kot vinska trta, kot pot ali kot
vrata, tako tudi kruh, kot prispodoba njegovega resničnega telesa.
Skratka, ne le, da Kristus ni na isti ravni s krščanstvom, tudi njegova
Cerkev to ni, saj v sebi nima abstraktne končnice -izem ali -stvo, ampak
je osebna poklicanost med tiste, ki imajo enako osebno razmerje do
Jezusa. To pa ne pomeni, da sta Kristus in njegova Cerkev istovetna,
saj je Cerkev nekaj časnega, Božji instrument oznanjevanja, ki je po
koncu človeške zgodovine ne bo več, medtem ko odrešeni človek za
vekomaj ostane v Kristusu in s Kristusom.
Krščanstvo, če je to tudi res in ne le po imenu, je samo po sebi
človeško razumevanje in povzemanje in uresničevanje tega, kar je Je-
zus Kristus živel in učil, ni pa tudi že to, kar je v Božjih očeh bistveno,
namreč osebno razmerje človeka do Božjega sina Jezusa!
172
Odgovor na to vprašanje nam daje Biblija, kjer bi zaman iskali
besedo ali pojem »krščanstva«. Cerkev je v izvornem pomenu grške
besede ekklesía ali njene latinske variante ecclésia nekaj čisto osebnega,
ne pa izmično posplošenega in abstraktnega, namreč sklic tistih, ki se
zbirajo okoli Jezusa in vanj verujejo. Cerkev ni predvsem ustanova,
ampak je najprej osebni odnos z drugo Božjo osebo! Ali človeka, ki
sta v res prijateljskem odnosu med seboj, rečeta, ko se predstavljata
tretji osebi: Midva sva v prijateljstvu? Če bi tako rekla, bi vsak razumel,
da vsekakor nista res prijatelja. Dva, ki sta med seboj res prijatelja,
bosta torej rekla: Midva sva prijatelja, ne pa abstraktno, da sta v pri-
jateljstvu ali da imata prijateljstvo. Tako tudi Kristusov učenec, če to
res je, ne bo rekel, da je krščanski, ampak, da je Kristusov. Med pri-
stnim Jezusovim učencem in Kristusom ni krščanstva, ampak ljube-
zen do Kristusa. In ko Kristus sam pove, da je on trta, mi pa njegove
mladike, ali ko apostol Peter naroča, naj se kot živi kamni vgrajujemo
v duhovno stavbo, torej Kristusovo resnično Cerkev, to ni mišljeno
dobesedno, ampak v prispodobi. Resnično Kristusovo telo je od tre-
nutka vstajenja poveličano in po njegovem odhodu v nebo na Očeto-
vi desnici. Kristus nima več teles, kakor bi bilo logično sklepati iz
katoliškega nauka o transsubstanciaciji ali Luthrovega o consubstan-
ciaciji, ki ni bistveno boljši od katoliškega. Cerkev kot njegovo telo je
torej prispodoba, kakor je to Kristus kot vinska trta, kot pot ali kot
vrata, tako tudi kruh, kot prispodoba njegovega resničnega telesa.
Skratka, ne le, da Kristus ni na isti ravni s krščanstvom, tudi njegova
Cerkev to ni, saj v sebi nima abstraktne končnice -izem ali -stvo, ampak
je osebna poklicanost med tiste, ki imajo enako osebno razmerje do
Jezusa. To pa ne pomeni, da sta Kristus in njegova Cerkev istovetna,
saj je Cerkev nekaj časnega, Božji instrument oznanjevanja, ki je po
koncu človeške zgodovine ne bo več, medtem ko odrešeni človek za
vekomaj ostane v Kristusu in s Kristusom.
Krščanstvo, če je to tudi res in ne le po imenu, je samo po sebi
človeško razumevanje in povzemanje in uresničevanje tega, kar je Je-
zus Kristus živel in učil, ni pa tudi že to, kar je v Božjih očeh bistveno,
namreč osebno razmerje človeka do Božjega sina Jezusa!
172
