Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 191
VINKO O[LAK
stavitev potem obžalujem, saj s tem zavajam sogovornika. Olajšam
mu sicer njegovo prijaznost, a za ceno resnice, kar tistemu, ki res hodi
za Kristusom, ni dovoljeno. Boljša predstavitev je bila, kadar sem re-
kel, da sem pač preprosto kristjan, a sem takoj potem moral nekaj ur
razlagati, zakaj katoličanov nimam za kristjane, a tudi to brez vsake-
ga uspeha. Sveto pismo zanje namreč ni najvišja avtoriteta v nauku
in tako tudi najbolj jasne razlike med evangelijem in med njihovim
katekizmom ne naredijo nanje niti najmanjšega vtisa. Njihova avto-
riteta je namreč Tradicija (z veliko pisana, ker je v vseh religijah po
vzdignjena na raven božanstva) in je tu vsako sklicevanje na Božjo
besedo zaman, razen če Bog takega človeka kliče k spreobrnitvi in ga
»ne pritegne Oče«, kakor Jezus tak položaj sam poimenuje (Jn 6,44). A
dolgo sem tudi sam še, čeprav spreobrnjen, mislil, da je biti kristjan
ista stvar kakor hoditi za Kristusom. Ime »kristjani« je tuje poimeno-
vanje tistih, ki so hodili za Kristusom ali se je vsaj tako zdelo. V Apo-
stolskih delih je omenjeno, od kod je to prišlo: »In v Antiohiji so učence
najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26). Ne gre za to, da bi bilo
ime napačno, čeprav izvira iz nekrščanskih ust, saj je tisti, ki hodi za
Kristusom kajpada tudi kristjan – a poimenovanje »kristjan« vendar
ne obsega tega, kar pomeni zares »hoditi za Kristusom«, kakor tudi
poimenovanje »krščanstvo« tega ne obsega, čeprav tisti, ki res hodijo
za Kristusom dejansko sestavljajo to, čemur svet pravi »krščanstvo«.
Z dokajšnjo mero tolerance bi lahko vse, ki se sklicujejo na Jezusa – a
to so tudi muslimani – imeli za kristjane. Očitno pa le neznaten del
vseh teh res tudi hodi za Kristusom.
Kaj torej krščanstvo – ki sicer tudi samo še ni nujno hoja za Kri-
stusom – ima, česar protestantizem nima, kakor smo prej videli, da
še veliko več tega nima katolicizem? Krščanstvo je v smislu nauka
zvest posnetek in povzetek Jezusovega nauka, kakor ga imamo za-
pisanega v Novi zavezi, ki jo sestavlja 22 posameznih svetopisemskih
knjig. V smislu življenjskega uresničevanja pa je to prizadevanje, da
bi na cerkveni in moralni ravni živeli v skladu s tem naukom. To je
idealna predstava kristjanov in krščanstva, ki jo je tako malo mogo-
če doseči, kakor malo je (Rim 3) mogoče izpolniti Postavo. Paradoks
vere je v tem, da ima krščanstvo do vernikov strožje zahteve kakor
pa resnična hoja za Kristusom, čeprav je za celo nadstropje manj od
189
stavitev potem obžalujem, saj s tem zavajam sogovornika. Olajšam
mu sicer njegovo prijaznost, a za ceno resnice, kar tistemu, ki res hodi
za Kristusom, ni dovoljeno. Boljša predstavitev je bila, kadar sem re-
kel, da sem pač preprosto kristjan, a sem takoj potem moral nekaj ur
razlagati, zakaj katoličanov nimam za kristjane, a tudi to brez vsake-
ga uspeha. Sveto pismo zanje namreč ni najvišja avtoriteta v nauku
in tako tudi najbolj jasne razlike med evangelijem in med njihovim
katekizmom ne naredijo nanje niti najmanjšega vtisa. Njihova avto-
riteta je namreč Tradicija (z veliko pisana, ker je v vseh religijah po
vzdignjena na raven božanstva) in je tu vsako sklicevanje na Božjo
besedo zaman, razen če Bog takega človeka kliče k spreobrnitvi in ga
»ne pritegne Oče«, kakor Jezus tak položaj sam poimenuje (Jn 6,44). A
dolgo sem tudi sam še, čeprav spreobrnjen, mislil, da je biti kristjan
ista stvar kakor hoditi za Kristusom. Ime »kristjani« je tuje poimeno-
vanje tistih, ki so hodili za Kristusom ali se je vsaj tako zdelo. V Apo-
stolskih delih je omenjeno, od kod je to prišlo: »In v Antiohiji so učence
najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26). Ne gre za to, da bi bilo
ime napačno, čeprav izvira iz nekrščanskih ust, saj je tisti, ki hodi za
Kristusom kajpada tudi kristjan – a poimenovanje »kristjan« vendar
ne obsega tega, kar pomeni zares »hoditi za Kristusom«, kakor tudi
poimenovanje »krščanstvo« tega ne obsega, čeprav tisti, ki res hodijo
za Kristusom dejansko sestavljajo to, čemur svet pravi »krščanstvo«.
Z dokajšnjo mero tolerance bi lahko vse, ki se sklicujejo na Jezusa – a
to so tudi muslimani – imeli za kristjane. Očitno pa le neznaten del
vseh teh res tudi hodi za Kristusom.
Kaj torej krščanstvo – ki sicer tudi samo še ni nujno hoja za Kri-
stusom – ima, česar protestantizem nima, kakor smo prej videli, da
še veliko več tega nima katolicizem? Krščanstvo je v smislu nauka
zvest posnetek in povzetek Jezusovega nauka, kakor ga imamo za-
pisanega v Novi zavezi, ki jo sestavlja 22 posameznih svetopisemskih
knjig. V smislu življenjskega uresničevanja pa je to prizadevanje, da
bi na cerkveni in moralni ravni živeli v skladu s tem naukom. To je
idealna predstava kristjanov in krščanstva, ki jo je tako malo mogo-
če doseči, kakor malo je (Rim 3) mogoče izpolniti Postavo. Paradoks
vere je v tem, da ima krščanstvo do vernikov strožje zahteve kakor
pa resnična hoja za Kristusom, čeprav je za celo nadstropje manj od
189
