Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 190
[TUDIJSKI VE^ERI
čarovniki? Kako je mogoče, da so protestantske cerkve sprejemale in
tudi utemeljevale upravičenost kolonializma in z njim povezanega
rasizma, ki je bil poganskim narodom antike tuj? Kako je mogoče, da
so protestantske in celo evangelikalne cerkve v Ameriki sprejemale in
celo utemeljevale suženjstvo in rasno segregacijo? In kar je najhujša
obtožba: Kako je mogoče, da so v Nemčiji in pozneje v Avstriji tudi
protestanti, kakor katoličani, pokleknili pred tako razločno zločinsko
in pogansko naravo Hitlerjevega nacionalnega socializma in se v
glavnem, z redkimi izjemami, kar velja tudi za katoličane, niso uprli
sistemski obsodbi in ubijanju Kristusovih rojakov?
Naš učitelj Jezus Kristus nam je zapustil zelo preprost instrument
za razlikovanje in presojanje duhov: »Po njihovih sadovih jih boste spo-
znali« (Mt 7,16). In sadovi protestantizma so, upoštevajoč izjeme, zelo
žalostni. Po Kristusovem merilu izpričujejo, da zeva med protestan-
tizmom in krščanstvom globok prepad, ki ga je iz sadov mogoče za-
znati in spoznati, preden bi za to opravili tudi natančno primerjavo
med naukom in prakso protestantskih cerkva in posameznih prote-
stantskih vernikov in naukom evangelija in prakso Jezusovih učencev,
ki poti evangelija niso zapustili, pa naj je bila skušnjava in nasilnost
sveta še tako huda.
Tudi sam se včasih zalotim, da se, navadno katoličanu, če me po
tem vpraša, na kratko predstavim za protestanta. S tem skušam olaj-
šati položaj sogovornika, ki bi s pravilno opredelitvijo, da »hodim za
Kristusom« komaj mogel kaj početi, saj so tudi katoličani prepričani,
da hodijo za Kristusom, posebej še, ko se tako glasi tudi naslov znane
Kempčanove knjige Hoja za Kristusom, ki pa se v latinskem izvirniku
glasi drugače, namreč Imitatio Christi (Posnemanje Kristusa), kar ni
ista stvar. Apostol Pavel, ki je bil samo človek, nas je pozval, naj ga
posnemamo, namreč v dobrem, Jezus pa nas je vabil, naj hodimo za
njim, saj ga posnemati ne moremo, ko pa smo zgolj človeška bitja. K
temu me nagiba tudi to, da so številni nekdanji prijatelji, ki so se po
moji spreobrnitvi od mene odvrnili, svoje stališče znatno omilili in se
z mano nekako sprijaznili, ko so me lahko odložili v pojmovni predal
protestantizma. Saj to je vendar nekaj evropsko veljavnega in dovolj
široko sprejetega in uglednega, kar pa je za katoličane strašno po-
membna stvar. Kadar vmes vendar spet pridem k pameti, tako pred-
188
čarovniki? Kako je mogoče, da so protestantske cerkve sprejemale in
tudi utemeljevale upravičenost kolonializma in z njim povezanega
rasizma, ki je bil poganskim narodom antike tuj? Kako je mogoče, da
so protestantske in celo evangelikalne cerkve v Ameriki sprejemale in
celo utemeljevale suženjstvo in rasno segregacijo? In kar je najhujša
obtožba: Kako je mogoče, da so v Nemčiji in pozneje v Avstriji tudi
protestanti, kakor katoličani, pokleknili pred tako razločno zločinsko
in pogansko naravo Hitlerjevega nacionalnega socializma in se v
glavnem, z redkimi izjemami, kar velja tudi za katoličane, niso uprli
sistemski obsodbi in ubijanju Kristusovih rojakov?
Naš učitelj Jezus Kristus nam je zapustil zelo preprost instrument
za razlikovanje in presojanje duhov: »Po njihovih sadovih jih boste spo-
znali« (Mt 7,16). In sadovi protestantizma so, upoštevajoč izjeme, zelo
žalostni. Po Kristusovem merilu izpričujejo, da zeva med protestan-
tizmom in krščanstvom globok prepad, ki ga je iz sadov mogoče za-
znati in spoznati, preden bi za to opravili tudi natančno primerjavo
med naukom in prakso protestantskih cerkva in posameznih prote-
stantskih vernikov in naukom evangelija in prakso Jezusovih učencev,
ki poti evangelija niso zapustili, pa naj je bila skušnjava in nasilnost
sveta še tako huda.
Tudi sam se včasih zalotim, da se, navadno katoličanu, če me po
tem vpraša, na kratko predstavim za protestanta. S tem skušam olaj-
šati položaj sogovornika, ki bi s pravilno opredelitvijo, da »hodim za
Kristusom« komaj mogel kaj početi, saj so tudi katoličani prepričani,
da hodijo za Kristusom, posebej še, ko se tako glasi tudi naslov znane
Kempčanove knjige Hoja za Kristusom, ki pa se v latinskem izvirniku
glasi drugače, namreč Imitatio Christi (Posnemanje Kristusa), kar ni
ista stvar. Apostol Pavel, ki je bil samo človek, nas je pozval, naj ga
posnemamo, namreč v dobrem, Jezus pa nas je vabil, naj hodimo za
njim, saj ga posnemati ne moremo, ko pa smo zgolj človeška bitja. K
temu me nagiba tudi to, da so številni nekdanji prijatelji, ki so se po
moji spreobrnitvi od mene odvrnili, svoje stališče znatno omilili in se
z mano nekako sprijaznili, ko so me lahko odložili v pojmovni predal
protestantizma. Saj to je vendar nekaj evropsko veljavnega in dovolj
široko sprejetega in uglednega, kar pa je za katoličane strašno po-
membna stvar. Kadar vmes vendar spet pridem k pameti, tako pred-
188
