Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 224
[TUDIJSKI VE^ERI
nauk o izvirnem grehu. Četrt stoletja pred razpravo o adiaforih je
Luther polemiziral z Erazmom Roterdamskim o svobodni volji. Mladi
hrvaški teolog se je imel za poklicanega, da brani resnico – kar se je
naučil od Luthra – za Luthra pa je »bil koncept zasužnjenosti volje
izhodišče vsega njegovega nauka«.12 Vlačić se je čutil odgovornega, da
ta nauk brani in je tako postal intelektualni vodja skupine, ki je na-
sprotovala Interimu. Za ortodoksne Luthrove sledilce se je tako pojavil
izraz »gnesioluterani« (po grški besedi za avtentično): nanašal se je na
teologe, ki so bili predvsem v nasprotju s »filipisti«, privrženci Praecep-
torja Germaniae – Učitelja Nemčije – Philippa Melanchthona.13
Majoristična kontroverza
Eden od podpisnikov tako imenovanega Leipziškega interima v
decembru 1548 je bil pridigar in profesor Georg Major. Ker je na
protestantskih področjih Nemčije naraščalo nezadovoljstvo z Inte-
rimom, je začel Major objavljati pridige in pisati pisma, da bi »ljudi
prepričal, kako se v wittenberškem nauku ni nič spremenilo; v pre-
pričanju, da napadi na Rim in potrjevanje čistosti lastnega nauka
ne zadoščajo, je začel sistematsko napadati nasprotnike Wittenber-
ga, posebej Matijo Vlačića Ilirika«.14 Timothy Wengert trdi, da je ta
dolgotrajna debata začela z Majorjevim osebnim napadom na Vla-
čića v spisu Auslegung des Glaubens (Razlaga vere), natisnjenem še leta
1550. Majorju Vlačić menda ni bil všeč, ker je bil tujec in ni imel
nobenega cerkvenega položaja.15 Temeljno vprašanje te – za Witten-
berg škandalozne, po Majorju poimenovane – kontroverze je bilo
12 Robert Kolb, ’Nikolaus Gallus Critique of Philip Melanchthon’s Teaching on the
Free Will’, Archiv für Reformationsgeschichte 91 (2000): 87–109, tu 87: »Luther …
viewed the freedom and bondage of the human will as critical for a proper inter-
pretation of the entire biblical message«.
13 Rudolf Keller, ’Gnesiolutheraner’, v Theologische Realenenzyklopädie (Berlin: Walter
de Gruyter, 1984), zv.13: 512.
14 Timothy J. Wengert, ’Georg Major (1502–1574). Defender of Wittenberg’s Faith
and Melanchthonian exegete’, v Heinz Scheible (ur.), Melanchthon und seine Schülern
(Wiesbaden: Harrasowitz Verlag, 1997), 129–156, tu 135–136.
15 Prim. Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf, 125.
222
nauk o izvirnem grehu. Četrt stoletja pred razpravo o adiaforih je
Luther polemiziral z Erazmom Roterdamskim o svobodni volji. Mladi
hrvaški teolog se je imel za poklicanega, da brani resnico – kar se je
naučil od Luthra – za Luthra pa je »bil koncept zasužnjenosti volje
izhodišče vsega njegovega nauka«.12 Vlačić se je čutil odgovornega, da
ta nauk brani in je tako postal intelektualni vodja skupine, ki je na-
sprotovala Interimu. Za ortodoksne Luthrove sledilce se je tako pojavil
izraz »gnesioluterani« (po grški besedi za avtentično): nanašal se je na
teologe, ki so bili predvsem v nasprotju s »filipisti«, privrženci Praecep-
torja Germaniae – Učitelja Nemčije – Philippa Melanchthona.13
Majoristična kontroverza
Eden od podpisnikov tako imenovanega Leipziškega interima v
decembru 1548 je bil pridigar in profesor Georg Major. Ker je na
protestantskih področjih Nemčije naraščalo nezadovoljstvo z Inte-
rimom, je začel Major objavljati pridige in pisati pisma, da bi »ljudi
prepričal, kako se v wittenberškem nauku ni nič spremenilo; v pre-
pričanju, da napadi na Rim in potrjevanje čistosti lastnega nauka
ne zadoščajo, je začel sistematsko napadati nasprotnike Wittenber-
ga, posebej Matijo Vlačića Ilirika«.14 Timothy Wengert trdi, da je ta
dolgotrajna debata začela z Majorjevim osebnim napadom na Vla-
čića v spisu Auslegung des Glaubens (Razlaga vere), natisnjenem še leta
1550. Majorju Vlačić menda ni bil všeč, ker je bil tujec in ni imel
nobenega cerkvenega položaja.15 Temeljno vprašanje te – za Witten-
berg škandalozne, po Majorju poimenovane – kontroverze je bilo
12 Robert Kolb, ’Nikolaus Gallus Critique of Philip Melanchthon’s Teaching on the
Free Will’, Archiv für Reformationsgeschichte 91 (2000): 87–109, tu 87: »Luther …
viewed the freedom and bondage of the human will as critical for a proper inter-
pretation of the entire biblical message«.
13 Rudolf Keller, ’Gnesiolutheraner’, v Theologische Realenenzyklopädie (Berlin: Walter
de Gruyter, 1984), zv.13: 512.
14 Timothy J. Wengert, ’Georg Major (1502–1574). Defender of Wittenberg’s Faith
and Melanchthonian exegete’, v Heinz Scheible (ur.), Melanchthon und seine Schülern
(Wiesbaden: Harrasowitz Verlag, 1997), 129–156, tu 135–136.
15 Prim. Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf, 125.
222
