Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 223
LUKA ILI]
pističnih odlokov.9 Vlačić je nekajkrat poskušal prepričati Melanch
thona, da bo odstopanje od kateregakoli dela resnice imelo – kot je
sam veroval – strašne posledice za Cerkev, a ni imel uspeha. Zato se
je z obžalovanjem pridružil opoziciji in začel adiaforistično kontro-
verzo. Preselil se je v Magdeburg in se pridružil skupini pod vodstvom
škofa Nikolausa von Amsdorfa (1483–1565), ki je pozival na odpor
Interimu. V Magdeburgu je Vlačić začel svojo propagando: s traktati,
knjižicami in brošurami je poizkušal vplivati na javnost in pozival na
odpor spremembam, ki so jih zahtevale posvetne oblasti. Močno je
zagovarjal ločenost Cerkve in države, saj je oblast po njegovem posku-
šala nadzorovati Cerkev in uničiti pravo vero. Menil je, da bodo na-
sprotniki, če se jim sedaj popusti, pozneje zahtevali še več. Leta 1550
je skupaj z drugimi magdeburškimi duhovniki izdelal načrt veroiz-
povedi, ki je vseboval tudi nauk o uporu višji oblasti. Lowell Zuck
pravi, da je »magdeburška veroizpoved prva uradna izjava teorije
odpora [oblasti] pri pravovernih protestantih«.10
Augsburški interim ni zahteval samo spremembe obredja v prote-
stantskih cerkvah, temveč je vseboval tudi zelo specifične teološke
odmike od Luthrovega nauka, kar je bilo za Vlačića temeljni problem.
»Vlačić je vztrajno trdil, da se kontroverza ne dogaja samo na površi-
ni – ali se bo nosila bela mašna srajca ali ne – temveč na ravni doktri-
ne. Konfirmacija je bila – kot je trdil – pojmovana kot sredstvo milo-
sti. Z govorom o zadoščevanju v nauku o kesanju je bila po njegovem
zanemarjena vera. S ponovnim uvajanjem poslednjega maziljenja naj
bi se ljudi spravljalo v skušnjavo, da bi poizkušali delati apostolske
čudeže. Pozival je k razlikovanju med mašo in Gospodovo večerjo,
poistovetujoč svečano obhajanje s transsubstanciacijo.«11 V vsem In-
terimu ga je najbolj motilo vse, kar je imel za razvodenitev nauka o
zasužnjenosti človekove volje v procesu odrešenja in za »pelagijanski«
9 ’Response of Flacius and Gallus to Some Preachers of Meissen (1549)’, pismo
citirano v Eric Lund (ur.), Documents from the History of Lutheranism, 1517–1750
(Minneapolis: Fortress Press, 2002), 187–188.
10 Lowell H. Zuck (ur.), Documents in Free Church History, Christianity and Revolution:
Radical Christian Testimonies 1520–1650 (Philadelphia: Temple University Press,
1975), 136.
11 Henry W. Reinmann, ’Matthias Flacius Illyricus. A Biographical Sketch’, Concordia
Theological Monthly 35/2 (1964): 69–93, tu 73–74.
221
pističnih odlokov.9 Vlačić je nekajkrat poskušal prepričati Melanch
thona, da bo odstopanje od kateregakoli dela resnice imelo – kot je
sam veroval – strašne posledice za Cerkev, a ni imel uspeha. Zato se
je z obžalovanjem pridružil opoziciji in začel adiaforistično kontro-
verzo. Preselil se je v Magdeburg in se pridružil skupini pod vodstvom
škofa Nikolausa von Amsdorfa (1483–1565), ki je pozival na odpor
Interimu. V Magdeburgu je Vlačić začel svojo propagando: s traktati,
knjižicami in brošurami je poizkušal vplivati na javnost in pozival na
odpor spremembam, ki so jih zahtevale posvetne oblasti. Močno je
zagovarjal ločenost Cerkve in države, saj je oblast po njegovem posku-
šala nadzorovati Cerkev in uničiti pravo vero. Menil je, da bodo na-
sprotniki, če se jim sedaj popusti, pozneje zahtevali še več. Leta 1550
je skupaj z drugimi magdeburškimi duhovniki izdelal načrt veroiz-
povedi, ki je vseboval tudi nauk o uporu višji oblasti. Lowell Zuck
pravi, da je »magdeburška veroizpoved prva uradna izjava teorije
odpora [oblasti] pri pravovernih protestantih«.10
Augsburški interim ni zahteval samo spremembe obredja v prote-
stantskih cerkvah, temveč je vseboval tudi zelo specifične teološke
odmike od Luthrovega nauka, kar je bilo za Vlačića temeljni problem.
»Vlačić je vztrajno trdil, da se kontroverza ne dogaja samo na površi-
ni – ali se bo nosila bela mašna srajca ali ne – temveč na ravni doktri-
ne. Konfirmacija je bila – kot je trdil – pojmovana kot sredstvo milo-
sti. Z govorom o zadoščevanju v nauku o kesanju je bila po njegovem
zanemarjena vera. S ponovnim uvajanjem poslednjega maziljenja naj
bi se ljudi spravljalo v skušnjavo, da bi poizkušali delati apostolske
čudeže. Pozival je k razlikovanju med mašo in Gospodovo večerjo,
poistovetujoč svečano obhajanje s transsubstanciacijo.«11 V vsem In-
terimu ga je najbolj motilo vse, kar je imel za razvodenitev nauka o
zasužnjenosti človekove volje v procesu odrešenja in za »pelagijanski«
9 ’Response of Flacius and Gallus to Some Preachers of Meissen (1549)’, pismo
citirano v Eric Lund (ur.), Documents from the History of Lutheranism, 1517–1750
(Minneapolis: Fortress Press, 2002), 187–188.
10 Lowell H. Zuck (ur.), Documents in Free Church History, Christianity and Revolution:
Radical Christian Testimonies 1520–1650 (Philadelphia: Temple University Press,
1975), 136.
11 Henry W. Reinmann, ’Matthias Flacius Illyricus. A Biographical Sketch’, Concordia
Theological Monthly 35/2 (1964): 69–93, tu 73–74.
221
