Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 225
LUKA ILI]
povezano z nujnostjo dobrih del pri odrešenju. V želji, da bi opravi-
čil sebe in svoje obnašanje in da bi tudi dokazal, kako prav on uči
čisti nauk, se je Major še bolj oddaljil od Luthrovega nauka s trdi-
tvijo, da je človekova volja zmožna pridobiti Božjo milost. Potem ko
ga je grof Albert III. Mansfeldski (1486–1560) odpustil s položaja
superintendenta v Eislebnu, je Major leta 1552 objavil še en zagovor,
v katerem piše: »Priznam: učil sem, učil in vse življenje želim učiti,
da so dobra dela nujna za odrešenje; odkrito, jasno in z zelo eno-
stavnimi besedami pravim, da se nihče ne bo odrešil z zlimi dejanji
in da se nihče ne bo odrešil, ne da bi delal dobra dela. Človek zato
ne more biti odrešen brez dobrih del.«16 Major je poudarjal pomen
krščanskih dobrih del, ki po njegovem izhajajo iz poslušnosti Bogu
in imajo svojo vlogo pri odrešenju. Vlačić je smatral, da se je Major
oddaljil od Luthrovega nauka, pa je napisal knjižico z naslovom
Wider den Evangelisten des heiligen Chorroks D. Geitz Major (Proti evan-
gelistu Svete halje gospodu bednemu Majorju). Čeprav Vlačić sam
ni bil pridigar, mu je bilo jasno, kako lahko pridige o dobrih delih,
ki vodijo v odrešenje, vplivajo na ljudi v cerkvenih klopeh. Zagrmel
je: »Če so dobra dela nujna za odrešenje in nihče ne more biti odre-
šen brez njih, pojasnite nam, gospod Major, kako je potem lahko
odrešen, kdor je vse življenje grešno živel, pa na smrtni postelji želi
sprejeti Kristusa?«17
V žaru polemike se je Melanchthon distanciral od Majorjeve teo-
logije in mu onemogočil tiskanje del v Wittenbergu.18 Ker pa se je
16 Georg Major, Auff des Ehrenwirdigen Herren Niclas von Ambsdorff schrifft /so jtzundt
neulich Mense Nouembri Anno 1551. wider Georgen Maior oeffentlich im Druck ausge-
gangen. Antwort Georg Maior (Wittenberg: Georg Rhau, 1552; VD 16 M 1996). Ci-
tirano v Robert Kolb, ’Georg Major as Controversialist: Polemics in the Late Re-
formation’, Church History 45/4 (1976): 455–468, tu 459.
17 Citirano v Wilhelm Preger, Matthias Flacius Illyricus und seine Zeit (Erlangen: Theo-
dor Bläsing, 1859), zv.1: 363.
18 Melanchthonova avtoriteta je segala tudi v tiskarstvo. V članku o cenzuri v Wit-
tenbergu Hans–Peter Hasse trdi, da je imel Melanchthon (poleg volilnega kneza
in mestnega senata) odločilno vlogo pri izboru vsega, kar se je tiskalo v Witten-
bergu. Prim. Hans-Peter Hasse, ’Bücherzensur an der Universität Wittenberg im
16. Jahrhundert’, v Stefan Oemig (ur.), 700 Jahre Wittenberg. Stadt, Universität, Re-
formation (Weimar: Böhlau Verlag, 1996): 187–212, tu 203: »Als Rektor der Uni-
versität war Melanchthon für die Bücherzensur zuständig.«
223
povezano z nujnostjo dobrih del pri odrešenju. V želji, da bi opravi-
čil sebe in svoje obnašanje in da bi tudi dokazal, kako prav on uči
čisti nauk, se je Major še bolj oddaljil od Luthrovega nauka s trdi-
tvijo, da je človekova volja zmožna pridobiti Božjo milost. Potem ko
ga je grof Albert III. Mansfeldski (1486–1560) odpustil s položaja
superintendenta v Eislebnu, je Major leta 1552 objavil še en zagovor,
v katerem piše: »Priznam: učil sem, učil in vse življenje želim učiti,
da so dobra dela nujna za odrešenje; odkrito, jasno in z zelo eno-
stavnimi besedami pravim, da se nihče ne bo odrešil z zlimi dejanji
in da se nihče ne bo odrešil, ne da bi delal dobra dela. Človek zato
ne more biti odrešen brez dobrih del.«16 Major je poudarjal pomen
krščanskih dobrih del, ki po njegovem izhajajo iz poslušnosti Bogu
in imajo svojo vlogo pri odrešenju. Vlačić je smatral, da se je Major
oddaljil od Luthrovega nauka, pa je napisal knjižico z naslovom
Wider den Evangelisten des heiligen Chorroks D. Geitz Major (Proti evan-
gelistu Svete halje gospodu bednemu Majorju). Čeprav Vlačić sam
ni bil pridigar, mu je bilo jasno, kako lahko pridige o dobrih delih,
ki vodijo v odrešenje, vplivajo na ljudi v cerkvenih klopeh. Zagrmel
je: »Če so dobra dela nujna za odrešenje in nihče ne more biti odre-
šen brez njih, pojasnite nam, gospod Major, kako je potem lahko
odrešen, kdor je vse življenje grešno živel, pa na smrtni postelji želi
sprejeti Kristusa?«17
V žaru polemike se je Melanchthon distanciral od Majorjeve teo-
logije in mu onemogočil tiskanje del v Wittenbergu.18 Ker pa se je
16 Georg Major, Auff des Ehrenwirdigen Herren Niclas von Ambsdorff schrifft /so jtzundt
neulich Mense Nouembri Anno 1551. wider Georgen Maior oeffentlich im Druck ausge-
gangen. Antwort Georg Maior (Wittenberg: Georg Rhau, 1552; VD 16 M 1996). Ci-
tirano v Robert Kolb, ’Georg Major as Controversialist: Polemics in the Late Re-
formation’, Church History 45/4 (1976): 455–468, tu 459.
17 Citirano v Wilhelm Preger, Matthias Flacius Illyricus und seine Zeit (Erlangen: Theo-
dor Bläsing, 1859), zv.1: 363.
18 Melanchthonova avtoriteta je segala tudi v tiskarstvo. V članku o cenzuri v Wit-
tenbergu Hans–Peter Hasse trdi, da je imel Melanchthon (poleg volilnega kneza
in mestnega senata) odločilno vlogo pri izboru vsega, kar se je tiskalo v Witten-
bergu. Prim. Hans-Peter Hasse, ’Bücherzensur an der Universität Wittenberg im
16. Jahrhundert’, v Stefan Oemig (ur.), 700 Jahre Wittenberg. Stadt, Universität, Re-
formation (Weimar: Böhlau Verlag, 1996): 187–212, tu 203: »Als Rektor der Uni-
versität war Melanchthon für die Bücherzensur zuständig.«
223
