Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 226
[TUDIJSKI VE^ERI
Justus Menius (1499–1558) pridružil zagovoru Majorovega stališča
in mu našel izdajatelja v Leipzigu, se je debata nadaljevala in posta-
jala vedno bolj zapletena, ko se je vanjo vključevalo zmeraj več ljudi.
Vlačić se je ob vprašanjih adiaforitične in majoristične kontroverze
čez nekaj let poizkušal pomiriti z Melanchthonom, a je ostal osupel
zaradi Melanchthonove zavrnitve. Že v času teh soterioloških pole-
mik pa se je vključil v še eno teološko razpravo, in to o nauku o
opravičenosti po veri. Uperil je svoje pero proti človeku, ki ga je
poznal in spoštoval, proti nürnberškemu reformatorju Andreasu
Osianderju.
Osiandrova kontroverza
Osiander je po nastopu Augsburškega interima zapustil svobodno
cesarsko mesto Nürnberg in odšel na sever v Königsberg, kjer mu je
Albreht Pruski (1490–1568) ponudil katedro za teologijo na tamkaj-
šnji novi univerzi.19 V svoji prvi razpravi leta 1549 je predstavil svoja
stališča o opravičenju in milosti in zaradi njih zašel v težave z lute-
ranci in kalvinci.20 Osiander očitno ni soglašal z Luthrovim pojmo-
vanjem forenzičnega opravičenja, po katerem pravični Bog razglasi
grešnika za opravičenega. Svojega stališča pa ni objavil v nobeni pu-
blikaciji. Šele ko mu je bilo ponujeno mesto profesorja teologije, je
zmogel dovolj poguma, da je jasno izrazil svoje misli. Rekel naj bi celo:
»Lev (Luther) je mrtev, pa se lahko lotimo lisic in zajcev.«21 Toda pod-
cenil je moč svojih nasprotnikov. Pričakoval je, da bodo gnesiolutera-
ni, posebej Vlačić, prešli na njegovo stran, ker so se tudi oni upirali
filipistom v zadevah Interima. Vojvoda Albreht je prav tako računal
z Vlačićevo podporo, pa mu je ponudil, naj pride v Prusijo in postane
19 Vojvoda Albreht je bil po rojstvu pravzaprav brandenburški grof. Leta 1544 je
ustanovil univerzo v Königsbergu.
20 Prim. Bernhard Lohse, ’Dogma und Bekenntnis in der Reformation: Von Luther
bis zum Konkordienbuch’, v Carl Andresen (ur.), Handbuch der Dogmen- und Theo-
logiegeschichte (Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1980), zv. 2: 125–129.
21 Prim. Oliver K. Olson, Matthias Flacius and the Survival of the Luther’s Reform [Wol-
fenbütteler Abhandlungen zur Renaissancenforschung 20], (Wiesbaden: Harras-
sowitz Verlag, 2002), 286.
224
Justus Menius (1499–1558) pridružil zagovoru Majorovega stališča
in mu našel izdajatelja v Leipzigu, se je debata nadaljevala in posta-
jala vedno bolj zapletena, ko se je vanjo vključevalo zmeraj več ljudi.
Vlačić se je ob vprašanjih adiaforitične in majoristične kontroverze
čez nekaj let poizkušal pomiriti z Melanchthonom, a je ostal osupel
zaradi Melanchthonove zavrnitve. Že v času teh soterioloških pole-
mik pa se je vključil v še eno teološko razpravo, in to o nauku o
opravičenosti po veri. Uperil je svoje pero proti človeku, ki ga je
poznal in spoštoval, proti nürnberškemu reformatorju Andreasu
Osianderju.
Osiandrova kontroverza
Osiander je po nastopu Augsburškega interima zapustil svobodno
cesarsko mesto Nürnberg in odšel na sever v Königsberg, kjer mu je
Albreht Pruski (1490–1568) ponudil katedro za teologijo na tamkaj-
šnji novi univerzi.19 V svoji prvi razpravi leta 1549 je predstavil svoja
stališča o opravičenju in milosti in zaradi njih zašel v težave z lute-
ranci in kalvinci.20 Osiander očitno ni soglašal z Luthrovim pojmo-
vanjem forenzičnega opravičenja, po katerem pravični Bog razglasi
grešnika za opravičenega. Svojega stališča pa ni objavil v nobeni pu-
blikaciji. Šele ko mu je bilo ponujeno mesto profesorja teologije, je
zmogel dovolj poguma, da je jasno izrazil svoje misli. Rekel naj bi celo:
»Lev (Luther) je mrtev, pa se lahko lotimo lisic in zajcev.«21 Toda pod-
cenil je moč svojih nasprotnikov. Pričakoval je, da bodo gnesiolutera-
ni, posebej Vlačić, prešli na njegovo stran, ker so se tudi oni upirali
filipistom v zadevah Interima. Vojvoda Albreht je prav tako računal
z Vlačićevo podporo, pa mu je ponudil, naj pride v Prusijo in postane
19 Vojvoda Albreht je bil po rojstvu pravzaprav brandenburški grof. Leta 1544 je
ustanovil univerzo v Königsbergu.
20 Prim. Bernhard Lohse, ’Dogma und Bekenntnis in der Reformation: Von Luther
bis zum Konkordienbuch’, v Carl Andresen (ur.), Handbuch der Dogmen- und Theo-
logiegeschichte (Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1980), zv. 2: 125–129.
21 Prim. Oliver K. Olson, Matthias Flacius and the Survival of the Luther’s Reform [Wol-
fenbütteler Abhandlungen zur Renaissancenforschung 20], (Wiesbaden: Harras-
sowitz Verlag, 2002), 286.
224
