Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 227
LUKA ILI]
samlandski škof.22 Čeprav je bila ponudba zanj mamljiva, že zaradi
položaja in varnosti ter svoje vedno večje družine, pa je Vlačić izbral
svobodo izražanja lastnega prepričanja in pisno nastopil proti Osian-
dru. Vlačićeva prva publikacija v tej zvezi je izšla marca 1552 z naslo-
vom Zavračanje Osiandrove veroizpovedi o opravičenju ubogega grešnika
zgolj po nujno potrebni pravičnosti Božjega visočanstva; publikacijo je po-
svetil vojvodi Albrehtu. V njej je namreč napadel Osiandrovo učenje,
da je človek opravičen s tem, da v njem Bog prebiva ali ga izpolnjuje,
ne pa s tem (tako), da mu Bog pravičnost pripiše, kot so verovali lu-
teranci. Osiander je zapisal: »Ker smo po veri v Kristusu in on v nas,
smo z njim postali Božja pravičnost, kot je on zaradi nas postal greh
(2 Kor 5, 21), se pravi, obsul in izpolnil nas je s svojo božansko pra-
vičnostjo, kot smo ga mi obsuli z našimi grehi, tako da sam Bog in
vsi angeli vidijo v nas samo pravičnost zaradi najvišje, večje in ne-
skončne pravičnosti Jezusa Kristusa, ki je sam Bog v nas.«23
Vlačiću je bilo jasno, da je Osiander napačno razumel opravičenje,
kakršno je imel v mislih Luther, zato je svojo Verlegung (zavrnitev)
začel z definicijo tega pojma: »Naša pravičnost … je izpolnitev Božje
postave, ki je nismo izpolnili mi, ampak Kristus, pravi Bog in pravi
človek, ki je edinstveno in nadmočno v absolutni poslušnosti storil
vse, kar postava od nas zahteva, da storimo, in istočasno pretrpel
kazen, ki bi je bili sicer deležni mi zaradi naših grehov – vse to [kar je
storil Kristus] Bog podarja in pripisuje po veri nam«.24 V naslednjih
22 O namenih vojvode Albrehta pri pridobivanju Vlačića glej Martin Stupperich,
Osiander in Preussen 1549–1552 [Arbeiten zur Kirchengeschichte 44], (Berlin: Wal-
ter De Gruyter, 1973), 276–281.
23 Andreas Osiander d. Ä., Von dem Einigen MJTLER Jhesu Christo VND Rechtfertigung
des Glaubens. Bekantnus Andreas Osiander (Königsberg: Hans Lufft, 1551; VD 16 ZV
12027). Citirano v Eric Lund, Documents from the History of Lutheranism, 206.
24 Matija Vlačić, Verlegung des Bekenntnis Osiandri von der Rechtfertigung …: »Unsere ge-
rechtigkeit … ist die erfullung des gesetzes Gottes, welche nicht wir, sonderm Chri-
stus, warer Gott und mensch, durch seinen allervolkommensten gehorsam gantz
uberschwencklich und uberreichlich geleistet hat, beides mit thun desjenigen, so
das gesetz von uns zu thun hat erfordert, und mit leiden des, das wir von wegen
unser sünden hetten leiden sollen, uns aber durch den glauben von Gott geschenkt
und zugerechnet wird …« Citirano v Gerhard Müller in Gottfried Seebaß (ur.), An-
dreas Osiander d.Ä.: Gesamtausgabe 10, Schriften und Briefe September 1551 bis Oktober
1552 sowie Posthumes und Nachträge (Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1997), 750.
225
samlandski škof.22 Čeprav je bila ponudba zanj mamljiva, že zaradi
položaja in varnosti ter svoje vedno večje družine, pa je Vlačić izbral
svobodo izražanja lastnega prepričanja in pisno nastopil proti Osian-
dru. Vlačićeva prva publikacija v tej zvezi je izšla marca 1552 z naslo-
vom Zavračanje Osiandrove veroizpovedi o opravičenju ubogega grešnika
zgolj po nujno potrebni pravičnosti Božjega visočanstva; publikacijo je po-
svetil vojvodi Albrehtu. V njej je namreč napadel Osiandrovo učenje,
da je človek opravičen s tem, da v njem Bog prebiva ali ga izpolnjuje,
ne pa s tem (tako), da mu Bog pravičnost pripiše, kot so verovali lu-
teranci. Osiander je zapisal: »Ker smo po veri v Kristusu in on v nas,
smo z njim postali Božja pravičnost, kot je on zaradi nas postal greh
(2 Kor 5, 21), se pravi, obsul in izpolnil nas je s svojo božansko pra-
vičnostjo, kot smo ga mi obsuli z našimi grehi, tako da sam Bog in
vsi angeli vidijo v nas samo pravičnost zaradi najvišje, večje in ne-
skončne pravičnosti Jezusa Kristusa, ki je sam Bog v nas.«23
Vlačiću je bilo jasno, da je Osiander napačno razumel opravičenje,
kakršno je imel v mislih Luther, zato je svojo Verlegung (zavrnitev)
začel z definicijo tega pojma: »Naša pravičnost … je izpolnitev Božje
postave, ki je nismo izpolnili mi, ampak Kristus, pravi Bog in pravi
človek, ki je edinstveno in nadmočno v absolutni poslušnosti storil
vse, kar postava od nas zahteva, da storimo, in istočasno pretrpel
kazen, ki bi je bili sicer deležni mi zaradi naših grehov – vse to [kar je
storil Kristus] Bog podarja in pripisuje po veri nam«.24 V naslednjih
22 O namenih vojvode Albrehta pri pridobivanju Vlačića glej Martin Stupperich,
Osiander in Preussen 1549–1552 [Arbeiten zur Kirchengeschichte 44], (Berlin: Wal-
ter De Gruyter, 1973), 276–281.
23 Andreas Osiander d. Ä., Von dem Einigen MJTLER Jhesu Christo VND Rechtfertigung
des Glaubens. Bekantnus Andreas Osiander (Königsberg: Hans Lufft, 1551; VD 16 ZV
12027). Citirano v Eric Lund, Documents from the History of Lutheranism, 206.
24 Matija Vlačić, Verlegung des Bekenntnis Osiandri von der Rechtfertigung …: »Unsere ge-
rechtigkeit … ist die erfullung des gesetzes Gottes, welche nicht wir, sonderm Chri-
stus, warer Gott und mensch, durch seinen allervolkommensten gehorsam gantz
uberschwencklich und uberreichlich geleistet hat, beides mit thun desjenigen, so
das gesetz von uns zu thun hat erfordert, und mit leiden des, das wir von wegen
unser sünden hetten leiden sollen, uns aber durch den glauben von Gott geschenkt
und zugerechnet wird …« Citirano v Gerhard Müller in Gottfried Seebaß (ur.), An-
dreas Osiander d.Ä.: Gesamtausgabe 10, Schriften und Briefe September 1551 bis Oktober
1552 sowie Posthumes und Nachträge (Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1997), 750.
225
