Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 228
[TUDIJSKI VE^ERI
letih je Vlačić napisal več kot 20 spisov proti Osiandru in se tako
pridružil Joachimu Mörlinu (1514–1571), Melanchthonu, Gallusu,
Amsdorfu, Jeanu Calvinu (1509–1564) in množici drugih piscev.
Razen nekaterih teologov iz Prusije in Johannesa Brenza (1499–1570)
s Švabskega se pravzaprav nihče ni pridružil Osiandrovi kristologiji.25
Schwenckfeldova kontroverza
Kaspar von Schwenckfeld je bil plemič iz Šlezije, ki je trdil, da je
doživel duhovno prebujenje v času, ko ga je doživel tudi Luther. Spi-
ritualistično je tolmačil Gospodovo večerjo in kritiziral augsburško
veroizpoved v zvezi s krstom otrok in svobodno voljo. Vneto je evan-
geliziral in mnoge pridobil za svoje učenje. Vlačić je z njim pisno
razpravljal med letoma 1552 in 1559, in sicer o vlogi Biblije in pridi-
gane besede. Mnogi pridigarji iz Šlezije in s Švabskega so Vlačića
prosili, naj piše proti Schwenckfeldu, saj je število njegovih privržen-
cev raslo in njegova zadnja knjiga O Svetem pismu, izdana leta 1551, je
»vzdignila mnogo prahu«.26 Schwenckfeld je trdil, »da je treba razli-
kovati notranjo besedo od zunanje besede Svetega pisma, ki jo izgovar-
jajo pridigarji; živa Božja beseda ni Sveto pismo, temveč Kristus, in
Sveto pismo je treba tolmačiti duhovno«.27
Vlačića ni bilo treba dolgo nagovarjati, naj nastopi proti Schwenck-
feldovi teoriji. Ko je prebral vsa dotedanja Schwenckfeldova dela, se
mu je spiritualistično pojmovanje Biblije povsem uprlo ter je celo
komentiral: »Duhovna eksegeza je za Pismo enako primerna kot pest
za oko.«28 V naslednjih 10 letih je napisal 9 knjig proti šlezijskemu
entuziastu; prvo je naslovil O Svetem pismu in njegovem vplivu, Gallus
pa je zanjo napisal predgovor in sklep. Izšlo je v treh izdajah, ena od
25 Prim. Gottfried Seebaß, ’Johannes Brenz und Andreas Osiander’, Blätter für würt-
tembergische Kirchengeschichte 100 (2000): 162–185.
26 Corpus Schwenckfeldianorum, zv. 12: 362.
27 Prim. Gerhard Schulz, Caspar Schwenckfeld von Ossig (1448–1561), ( Pennsburg, PA:
The Board of Publication of the Schwenkfelder Church, 1977), [4. izdaja], 330.
28 Prim. Luka Ilić, ’A 16th-century Debate between Flacius and Schwenckfeld’, The
Schwenkfeldian 110/1 (Winter 2010): 6–10. – Več o tem tudi v razpravi Hansa Petra
Großhansa v tej številki revije Stati inu obstati.
226
letih je Vlačić napisal več kot 20 spisov proti Osiandru in se tako
pridružil Joachimu Mörlinu (1514–1571), Melanchthonu, Gallusu,
Amsdorfu, Jeanu Calvinu (1509–1564) in množici drugih piscev.
Razen nekaterih teologov iz Prusije in Johannesa Brenza (1499–1570)
s Švabskega se pravzaprav nihče ni pridružil Osiandrovi kristologiji.25
Schwenckfeldova kontroverza
Kaspar von Schwenckfeld je bil plemič iz Šlezije, ki je trdil, da je
doživel duhovno prebujenje v času, ko ga je doživel tudi Luther. Spi-
ritualistično je tolmačil Gospodovo večerjo in kritiziral augsburško
veroizpoved v zvezi s krstom otrok in svobodno voljo. Vneto je evan-
geliziral in mnoge pridobil za svoje učenje. Vlačić je z njim pisno
razpravljal med letoma 1552 in 1559, in sicer o vlogi Biblije in pridi-
gane besede. Mnogi pridigarji iz Šlezije in s Švabskega so Vlačića
prosili, naj piše proti Schwenckfeldu, saj je število njegovih privržen-
cev raslo in njegova zadnja knjiga O Svetem pismu, izdana leta 1551, je
»vzdignila mnogo prahu«.26 Schwenckfeld je trdil, »da je treba razli-
kovati notranjo besedo od zunanje besede Svetega pisma, ki jo izgovar-
jajo pridigarji; živa Božja beseda ni Sveto pismo, temveč Kristus, in
Sveto pismo je treba tolmačiti duhovno«.27
Vlačića ni bilo treba dolgo nagovarjati, naj nastopi proti Schwenck-
feldovi teoriji. Ko je prebral vsa dotedanja Schwenckfeldova dela, se
mu je spiritualistično pojmovanje Biblije povsem uprlo ter je celo
komentiral: »Duhovna eksegeza je za Pismo enako primerna kot pest
za oko.«28 V naslednjih 10 letih je napisal 9 knjig proti šlezijskemu
entuziastu; prvo je naslovil O Svetem pismu in njegovem vplivu, Gallus
pa je zanjo napisal predgovor in sklep. Izšlo je v treh izdajah, ena od
25 Prim. Gottfried Seebaß, ’Johannes Brenz und Andreas Osiander’, Blätter für würt-
tembergische Kirchengeschichte 100 (2000): 162–185.
26 Corpus Schwenckfeldianorum, zv. 12: 362.
27 Prim. Gerhard Schulz, Caspar Schwenckfeld von Ossig (1448–1561), ( Pennsburg, PA:
The Board of Publication of the Schwenkfelder Church, 1977), [4. izdaja], 330.
28 Prim. Luka Ilić, ’A 16th-century Debate between Flacius and Schwenckfeld’, The
Schwenkfeldian 110/1 (Winter 2010): 6–10. – Več o tem tudi v razpravi Hansa Petra
Großhansa v tej številki revije Stati inu obstati.
226
