Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 235
LUKA ILI]
in ne o le prigodni lastnosti srca.44 Na to mu je Strigel odgovoril:
»Izvirni greh je zmanjšanje ali sprevrženost vseh človeških potencialov
ali zmožnosti, posebej pa tistih v umu, volji in srcu. Izvirni greh ni
substanca, niti nekaj, kar bi bilo povezano s substanco …«45 V naspro-
tju z Vlačićem je Strigel sodil, da je človek po grešnem padcu v Edenu
v svoji biti ostal nespremenjen. Spremenila naj bi se samo človekova
lastnost pravičnosti, ki jo je po tem kot lastnost nadomestila grešnost.
Vlačić je zagovarjal nasprotno, namreč da je greh tako zelo spremenil
in skvaril človeka, da je postal Božji sovražnik. Menil je, da je po
človekovem padcu izvirni greh postal njegova substanca in bistvo
človeka ter da je prav zato človek izgubil zmožnost spoznanja Boga.
Diskutirala sta 8 dni, pogosto drug mimo drugega, ne da bi
upoštevala, kaj je drugi rekel. Čeprav sta uporabljala isto terminolo-
gijo, sta jo očitno različno razumela. Schulz smatra, da je bil Vlačić
speljan k izjavi, da je greh substanca človekove narave, da pa je bil
vendarle bolj zvest Luthrovi dediščini.46 Vojvoda je konec leta 1561
Vlačića in njegove somišljenike odpustil iz službe na univerzi v Jeni.
Vlačić se je čutil dolžnega, da objavi svoj nauk o grehu v tiskani obli-
ki, saj je diskusija s Striglom temeljila na filozofskih predpostavkah,
ki so bile za Vlačića neustrezne za reševanje duhovnih vprašanj. Svoje
pojmovanje je natančno razložil v traktatu pod naslovom O nazivih
in bistvu izvirnega greha ali o starem Adamu, ki ga je priložil drugemu
delu svojega hermenevtičnega spisa Clavis Scripturae.47 Vlačić piše:
»Stališče vseh naših Cerkva je, da substanca človeka, posebej pa njegov
razum, ni samo v kakršen koli smislu poškodovana, ranjena, oslablje-
na, temveč je skrajno sprevržena, skvarjena in razobličena ter spre-
menjena iz Božje podobe v Satanovo [podobo], kakor sem že prej
44 DISPVTATIO DE ORIGINALI PECCATO ET LIBERO ARBITRIO (Basel: Johannes
Oporinus, 1563; VD 16 F 1354), 29.
45 Ibid.
46 Robert C. Schultz, ’Original Sin: Accident or Substance: The paradoxical Signifi-
cance of FC I, 53–62 in Historical Context’, v Lewis W. Spitz in Wenzel Lohff (ur.),
Discord, Dialogue and Concord (Philadelphia: Fortress Press, 1977), 38–57.
47 ALTERA PARS / CLAVIS SCRIPTVrae seu de Sermone Sacrarum literarum, plurimas
generales Regulas continens: AVTORE MATTHIA FLACIO ILLYRICO Albonense (Basel:
Paul Queck, 1567; VD 16 F 1308), Tractatus VI. ’De Peccati originalis, aut veteris
Adami appelationibus et essentia’, 479–498.
233
in ne o le prigodni lastnosti srca.44 Na to mu je Strigel odgovoril:
»Izvirni greh je zmanjšanje ali sprevrženost vseh človeških potencialov
ali zmožnosti, posebej pa tistih v umu, volji in srcu. Izvirni greh ni
substanca, niti nekaj, kar bi bilo povezano s substanco …«45 V naspro-
tju z Vlačićem je Strigel sodil, da je človek po grešnem padcu v Edenu
v svoji biti ostal nespremenjen. Spremenila naj bi se samo človekova
lastnost pravičnosti, ki jo je po tem kot lastnost nadomestila grešnost.
Vlačić je zagovarjal nasprotno, namreč da je greh tako zelo spremenil
in skvaril človeka, da je postal Božji sovražnik. Menil je, da je po
človekovem padcu izvirni greh postal njegova substanca in bistvo
človeka ter da je prav zato človek izgubil zmožnost spoznanja Boga.
Diskutirala sta 8 dni, pogosto drug mimo drugega, ne da bi
upoštevala, kaj je drugi rekel. Čeprav sta uporabljala isto terminolo-
gijo, sta jo očitno različno razumela. Schulz smatra, da je bil Vlačić
speljan k izjavi, da je greh substanca človekove narave, da pa je bil
vendarle bolj zvest Luthrovi dediščini.46 Vojvoda je konec leta 1561
Vlačića in njegove somišljenike odpustil iz službe na univerzi v Jeni.
Vlačić se je čutil dolžnega, da objavi svoj nauk o grehu v tiskani obli-
ki, saj je diskusija s Striglom temeljila na filozofskih predpostavkah,
ki so bile za Vlačića neustrezne za reševanje duhovnih vprašanj. Svoje
pojmovanje je natančno razložil v traktatu pod naslovom O nazivih
in bistvu izvirnega greha ali o starem Adamu, ki ga je priložil drugemu
delu svojega hermenevtičnega spisa Clavis Scripturae.47 Vlačić piše:
»Stališče vseh naših Cerkva je, da substanca človeka, posebej pa njegov
razum, ni samo v kakršen koli smislu poškodovana, ranjena, oslablje-
na, temveč je skrajno sprevržena, skvarjena in razobličena ter spre-
menjena iz Božje podobe v Satanovo [podobo], kakor sem že prej
44 DISPVTATIO DE ORIGINALI PECCATO ET LIBERO ARBITRIO (Basel: Johannes
Oporinus, 1563; VD 16 F 1354), 29.
45 Ibid.
46 Robert C. Schultz, ’Original Sin: Accident or Substance: The paradoxical Signifi-
cance of FC I, 53–62 in Historical Context’, v Lewis W. Spitz in Wenzel Lohff (ur.),
Discord, Dialogue and Concord (Philadelphia: Fortress Press, 1977), 38–57.
47 ALTERA PARS / CLAVIS SCRIPTVrae seu de Sermone Sacrarum literarum, plurimas
generales Regulas continens: AVTORE MATTHIA FLACIO ILLYRICO Albonense (Basel:
Paul Queck, 1567; VD 16 F 1308), Tractatus VI. ’De Peccati originalis, aut veteris
Adami appelationibus et essentia’, 479–498.
233
