Page 234 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 234
[TUDIJSKI VE^ERI
univerze je tako ravnanje vojvode razburilo, saj so hoteli – kakor tudi
Vlačić – razpravljati na teološki ravni na javni tribuni. To jim je bilo
omogočeno avgusta naslednjega leta na vojvodskem dvoru v Weimar-
ju. Dogovorili so se za pravila in obe strani sta predstavili svoje teze
za razpravo: soglašali so, da mora biti Božja beseda vrhovna avtorite-
ta in merilo za presojo, kdo pravilno tolmači Sveto pismo. Prav v tej
razpravi pa je Vlačić okrnil svoj ugled in prav do danes se ga spomi-
njajo zaradi besed, ki jih je izrekel v tistih poletnih dneh. Ko je zago-
varjal tezo o človekovi pasivnosti pri odrešenju in podpiral nauk o
izvirnem grehu, je izjavil, da je greh substanca padlega človeka (po
Adamovem padcu v greh).
Vlačićeva kontroverza
Razprava v Weimarju je bila poizkus posvetnih oblasti, da razrešijo
spor med Vlačićem in Striglom, dvema vodilnima intelektualcema
univerze v Jeni in voditeljema dveh različnih gibanj. Na razpravo je
prišlo veliko ljudi, med njimi saški in thürinški knez, študenti iz Jene
in Wittenberga, duhovniki in superintendenti cerkva, tudi Vlačićevi
prijatelji in privrženci iz njegovih magdeburških dni. Kolokviju je
predsedoval kancler Christian Brück (1517–1567), ki je bil blizu Stri-
glu in je kasneje vplival na Vlačićev izgon. Razprava je potekala v
latinščini; ker razpravljavci uporabljanih terminov niso pojasnjevali,
je začel Strigel v dokazovanju svojih stališč uporabljati aristotelovske
filozofske izraze. Vlačić je Strieglovi terminologiji nasprotoval in
zahteval namesto nje biblijske izraze. Skliceval se je v glavnem na
Luthra in Biblijo ter obtožil Strigla, ker pri nauku o grehu uporablja
filozofske pojme. Strigel je uporabljal besedi substantia in accidens
(postranski dogodek ali postranska lastnost) in trdil, da gre za dva
zelo različna pojma. Po njegovem je Bog v človeku ustvaril hrepenen-
je, a hrepenenja in potrebe zahtevajo izpolnitev. Nekatere človek
izpolnjuje na dober, nekatere pa na slab način. Način, kako jih izpo-
lnjuje, je mogoče šteti za akcidens in kot akcidens je definiral tudi
izvirni greh. Vlačić mu je odgovoril, da izvirni greh ni lastnost (akci-
dens); Pismo ga imenuje stari človek in meso, govori o hudobnem srcu
232
univerze je tako ravnanje vojvode razburilo, saj so hoteli – kakor tudi
Vlačić – razpravljati na teološki ravni na javni tribuni. To jim je bilo
omogočeno avgusta naslednjega leta na vojvodskem dvoru v Weimar-
ju. Dogovorili so se za pravila in obe strani sta predstavili svoje teze
za razpravo: soglašali so, da mora biti Božja beseda vrhovna avtorite-
ta in merilo za presojo, kdo pravilno tolmači Sveto pismo. Prav v tej
razpravi pa je Vlačić okrnil svoj ugled in prav do danes se ga spomi-
njajo zaradi besed, ki jih je izrekel v tistih poletnih dneh. Ko je zago-
varjal tezo o človekovi pasivnosti pri odrešenju in podpiral nauk o
izvirnem grehu, je izjavil, da je greh substanca padlega človeka (po
Adamovem padcu v greh).
Vlačićeva kontroverza
Razprava v Weimarju je bila poizkus posvetnih oblasti, da razrešijo
spor med Vlačićem in Striglom, dvema vodilnima intelektualcema
univerze v Jeni in voditeljema dveh različnih gibanj. Na razpravo je
prišlo veliko ljudi, med njimi saški in thürinški knez, študenti iz Jene
in Wittenberga, duhovniki in superintendenti cerkva, tudi Vlačićevi
prijatelji in privrženci iz njegovih magdeburških dni. Kolokviju je
predsedoval kancler Christian Brück (1517–1567), ki je bil blizu Stri-
glu in je kasneje vplival na Vlačićev izgon. Razprava je potekala v
latinščini; ker razpravljavci uporabljanih terminov niso pojasnjevali,
je začel Strigel v dokazovanju svojih stališč uporabljati aristotelovske
filozofske izraze. Vlačić je Strieglovi terminologiji nasprotoval in
zahteval namesto nje biblijske izraze. Skliceval se je v glavnem na
Luthra in Biblijo ter obtožil Strigla, ker pri nauku o grehu uporablja
filozofske pojme. Strigel je uporabljal besedi substantia in accidens
(postranski dogodek ali postranska lastnost) in trdil, da gre za dva
zelo različna pojma. Po njegovem je Bog v človeku ustvaril hrepenen-
je, a hrepenenja in potrebe zahtevajo izpolnitev. Nekatere človek
izpolnjuje na dober, nekatere pa na slab način. Način, kako jih izpo-
lnjuje, je mogoče šteti za akcidens in kot akcidens je definiral tudi
izvirni greh. Vlačić mu je odgovoril, da izvirni greh ni lastnost (akci-
dens); Pismo ga imenuje stari človek in meso, govori o hudobnem srcu
232
