Page 233 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 233
LUKA ILI]
Kot Božja stvaritev človek sam po sebi ni zmožen, da bi storil karko-
li za svoje odrešenje in opravičenje pred čistim in pravičnim Bogom.
Melanchton ni soglašal s temeljem tega nauka, kar se vidi že leta 1535
v izdaji njegovih Loci Communes, kjer je zapisal, da pri spreobrnitvi
sodelujejo trije dejavniki: Beseda, Sveti Duh in človekova volja, ki se
bojuje z lastno šibkostjo. Dve leti po Luthrovi smrti je revidiral svojo
sistemsko teologijo (Loci); največ sprememb je doživelo poglavje o
svobodni volji, v katerem je zdaj izjavil: »Človekova svobodna volja je
njegova zmožnost, da se obrne k [Božji] milosti.«40 Ker je bilo to ob-
javljeno istega leta, kot je izšel augsburški Interimski zakon, in so se
teologi ukvarjali z drugimi zadevami, skorajda ni bilo opaženo. Leta
1555 pa je vzburkal javnost Johann Pfeffinger (1493–1573), profesor
v Leipzigu, z delom Pet vprašanj o svobodi človekove volje.41 Trdil je, da
človek vendarle ima svojo vlogo pri spreobrnitvi. Vlačić je zaradi tega
spet prijel za pero in napisal Zavrnitev Pfeffingerjevih stališč o svobodni
volji.42
Ko je Vlačić pisal to delo, je že živel v Jeni kot nosilec katedre za
novo zavezo na tamkajšnji univerzi, ki je bila sicer v sporu z witten-
berškimi in leipziškimi teologi. Kontroverza je doživela nov preobrat,
ko sta Vlačićev jenski kolega profesor Victorin Striger in mestni pri-
digar Andreas Hügel (1499–1572) podprla Pfeffingerja ter začela
javno nasprotovati Vlačiću, tako s prižnice kot med študenti v Jeni.
Saški vojvoda Ivan Friderik II. (1529–1595) ju je zato 27. marca 1559
dal zapreti in ju držal v zaporu do septembra, ko sta bila pripravljena
spremeniti svoje stališče o sinergizmu (termin je Vlačić uporabljal za
oznako svojih nasprotnikov).43 Večino v profesorskem zboru jenske
40 CR Mel., zv. 2: 652–665, tu 659. Loci IV. De humanis viribus seu de libero arbitrio:
»Liberum arbitrium in homine facultatem esse applicandi se ad gratiam.«
41 DE LIBERTATE VOLVNTATIS HVMANAE, QVAESTIONES QVINQVE. D. Iohannes
Pfeffinger (Leipzig: Georg Hantzsch, VD 16 S 9267).
42 M. Fl. Illyrici Refvtatio Propositionum Pfeffingeri de Libero arbitrio, v M. IOANNIS
STOLSII CONCIONATORIS AVLICI Ducum Saxoniae Refutatio propositionum Pfeffin-
geri de Libero arbitrio, cum Praefatione M. Ioannis Aurifabri (Jena: Thomas Rebart,
1558; VD 16 S 9267).
43 Prim. Luther D. Peterson, ’Synergist Controversy’, v Hans J. Hillerbrand (ur.), The
Oxford Encyclopedia of the Reformation (Oxford/New York: Oxford University Press,
1996), zv. 2: 134.
231
Kot Božja stvaritev človek sam po sebi ni zmožen, da bi storil karko-
li za svoje odrešenje in opravičenje pred čistim in pravičnim Bogom.
Melanchton ni soglašal s temeljem tega nauka, kar se vidi že leta 1535
v izdaji njegovih Loci Communes, kjer je zapisal, da pri spreobrnitvi
sodelujejo trije dejavniki: Beseda, Sveti Duh in človekova volja, ki se
bojuje z lastno šibkostjo. Dve leti po Luthrovi smrti je revidiral svojo
sistemsko teologijo (Loci); največ sprememb je doživelo poglavje o
svobodni volji, v katerem je zdaj izjavil: »Človekova svobodna volja je
njegova zmožnost, da se obrne k [Božji] milosti.«40 Ker je bilo to ob-
javljeno istega leta, kot je izšel augsburški Interimski zakon, in so se
teologi ukvarjali z drugimi zadevami, skorajda ni bilo opaženo. Leta
1555 pa je vzburkal javnost Johann Pfeffinger (1493–1573), profesor
v Leipzigu, z delom Pet vprašanj o svobodi človekove volje.41 Trdil je, da
človek vendarle ima svojo vlogo pri spreobrnitvi. Vlačić je zaradi tega
spet prijel za pero in napisal Zavrnitev Pfeffingerjevih stališč o svobodni
volji.42
Ko je Vlačić pisal to delo, je že živel v Jeni kot nosilec katedre za
novo zavezo na tamkajšnji univerzi, ki je bila sicer v sporu z witten-
berškimi in leipziškimi teologi. Kontroverza je doživela nov preobrat,
ko sta Vlačićev jenski kolega profesor Victorin Striger in mestni pri-
digar Andreas Hügel (1499–1572) podprla Pfeffingerja ter začela
javno nasprotovati Vlačiću, tako s prižnice kot med študenti v Jeni.
Saški vojvoda Ivan Friderik II. (1529–1595) ju je zato 27. marca 1559
dal zapreti in ju držal v zaporu do septembra, ko sta bila pripravljena
spremeniti svoje stališče o sinergizmu (termin je Vlačić uporabljal za
oznako svojih nasprotnikov).43 Večino v profesorskem zboru jenske
40 CR Mel., zv. 2: 652–665, tu 659. Loci IV. De humanis viribus seu de libero arbitrio:
»Liberum arbitrium in homine facultatem esse applicandi se ad gratiam.«
41 DE LIBERTATE VOLVNTATIS HVMANAE, QVAESTIONES QVINQVE. D. Iohannes
Pfeffinger (Leipzig: Georg Hantzsch, VD 16 S 9267).
42 M. Fl. Illyrici Refvtatio Propositionum Pfeffingeri de Libero arbitrio, v M. IOANNIS
STOLSII CONCIONATORIS AVLICI Ducum Saxoniae Refutatio propositionum Pfeffin-
geri de Libero arbitrio, cum Praefatione M. Ioannis Aurifabri (Jena: Thomas Rebart,
1558; VD 16 S 9267).
43 Prim. Luther D. Peterson, ’Synergist Controversy’, v Hans J. Hillerbrand (ur.), The
Oxford Encyclopedia of the Reformation (Oxford/New York: Oxford University Press,
1996), zv. 2: 134.
231
