Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, [TUDIJE
sar spoznati in trditi. Razodetja in spoznanja mimo pričevanja Svete-
ga pisma so zanj izključena. Trdno vztraja tudi pri nezmotljivosti
Svetega pisma.
Poseben profil dobi Schwenckfeldovo pojmovanje šele z njegovo
trditvijo, da potrebujemo za branje Svetega pisma spreobrnjeno in ve-
rujoče srce in da lahko Sveto pismo v veri prav razume in razlaga le
ponovno rojeni človek. V 20. stoletju je bilo to stališče ponovno za-
stopano v programu eksplicitnega duhovnega razlaganja Biblije.6
Schwenckfeld je menil, da ostane Sveto pismo v svoji pisni podobi,
pa tudi v oblik pridige, za človeka vedno le nekaj zunanjega in ne
zmore doseči človekovega srca. V antropologiji tistega časa je bilo
»srce« človekovo središče, v katerem se odloča o človekovem življenju;
človeka vodi njegovo »srce«. Ker vera v krščanskem smislu zajema
celega človeka, je bilo in ostaja ključno vprašanje, kako pride človek
do vere v svojem srcu, kako vero sprejema in razvija v njem. Seveda je
tudi Schwenckfeld poznal in poudarjal stavek iz Rim 10,17: »Tako
pride vera iz poslušanja, poslušanje pa je po Kristusovi besedi« (ali:
»Iz oznanjevanja, to pa je po Kristusovi besedi«). Toda očitno je
Schwenckfeld poznal skepso, kakršno je kasneje artikuliral Goethe v
svojem Faustu: »Besede pač slišim, toda manjka mi vera.«7 Gre za iz-
kušnjo, da človek sicer bere biblijski tekst ali posluša pridigo, v kate-
ri se razlaga biblijsko besedilo – tako da besede preko čutov prodrejo
v človekov duh – pa vendar ne zaupa temu, kar je prebral ali slišal.
Zato po Schwenckfeldovem pojmovanju vera ne more biti povzročena
ali ohranjena po Svetem pismu, ne v njegovi pisni, ne v pridigani obli-
ki. Na delu mora biti nekaj drugega kot le vizualno ali akustično
sprejemano besedilo, namreč duh sam in posebej Sveti Duh, ki edini
lahko doseže človekovo srce – in to tako, da se srce samo spremeni –
medtem ko mu vse drugo (pa naj bodo besede, znaki, simboli, soljud-
je) ostaja zunanje.
Schwenckfeld je to izkušnjo in uvid hermenevtično izrazil s strik-
tnim razlikovanjem Svetega pisma in Božje besede. Po njegovem poj-
movanju je vera priklicana po Božji Besedi, ki pa ni posredovana/
6 O tem npr. Romano Guardini: Geistliche Schriftauslegung. Mit einem Nachwort von
Heinrich Kahlefeld. (Mainz, 1980).
7 J. W. Goethe: Faust I. Urfaust. Ur. Erich Trunz. (München 1972), 31.
52
sar spoznati in trditi. Razodetja in spoznanja mimo pričevanja Svete-
ga pisma so zanj izključena. Trdno vztraja tudi pri nezmotljivosti
Svetega pisma.
Poseben profil dobi Schwenckfeldovo pojmovanje šele z njegovo
trditvijo, da potrebujemo za branje Svetega pisma spreobrnjeno in ve-
rujoče srce in da lahko Sveto pismo v veri prav razume in razlaga le
ponovno rojeni človek. V 20. stoletju je bilo to stališče ponovno za-
stopano v programu eksplicitnega duhovnega razlaganja Biblije.6
Schwenckfeld je menil, da ostane Sveto pismo v svoji pisni podobi,
pa tudi v oblik pridige, za človeka vedno le nekaj zunanjega in ne
zmore doseči človekovega srca. V antropologiji tistega časa je bilo
»srce« človekovo središče, v katerem se odloča o človekovem življenju;
človeka vodi njegovo »srce«. Ker vera v krščanskem smislu zajema
celega človeka, je bilo in ostaja ključno vprašanje, kako pride človek
do vere v svojem srcu, kako vero sprejema in razvija v njem. Seveda je
tudi Schwenckfeld poznal in poudarjal stavek iz Rim 10,17: »Tako
pride vera iz poslušanja, poslušanje pa je po Kristusovi besedi« (ali:
»Iz oznanjevanja, to pa je po Kristusovi besedi«). Toda očitno je
Schwenckfeld poznal skepso, kakršno je kasneje artikuliral Goethe v
svojem Faustu: »Besede pač slišim, toda manjka mi vera.«7 Gre za iz-
kušnjo, da človek sicer bere biblijski tekst ali posluša pridigo, v kate-
ri se razlaga biblijsko besedilo – tako da besede preko čutov prodrejo
v človekov duh – pa vendar ne zaupa temu, kar je prebral ali slišal.
Zato po Schwenckfeldovem pojmovanju vera ne more biti povzročena
ali ohranjena po Svetem pismu, ne v njegovi pisni, ne v pridigani obli-
ki. Na delu mora biti nekaj drugega kot le vizualno ali akustično
sprejemano besedilo, namreč duh sam in posebej Sveti Duh, ki edini
lahko doseže človekovo srce – in to tako, da se srce samo spremeni –
medtem ko mu vse drugo (pa naj bodo besede, znaki, simboli, soljud-
je) ostaja zunanje.
Schwenckfeld je to izkušnjo in uvid hermenevtično izrazil s strik-
tnim razlikovanjem Svetega pisma in Božje besede. Po njegovem poj-
movanju je vera priklicana po Božji Besedi, ki pa ni posredovana/
6 O tem npr. Romano Guardini: Geistliche Schriftauslegung. Mit einem Nachwort von
Heinrich Kahlefeld. (Mainz, 1980).
7 J. W. Goethe: Faust I. Urfaust. Ur. Erich Trunz. (München 1972), 31.
52
