Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 56
RAZPRAVE, [TUDIJE
je postala (človeški) jezik (in meso), v katerem ljudje na svoj način
ustvarjalno razvijajo Božjo besedo, Vlačić vztraja: »Bog noče z nami
ljudmi delovati drugače kakor s svojo zunanjo besedo in zakramen-
tom. Vse kar pa duh natovori na take besede in zakrament, je od
hudiča«.12 Ta sicer po metodi diagnostična in deskriptivna navezava
Boga na medialno posredovanje pa izzove pri Vlačiću temeljno teo-
loško vprašanje : Kaj lahko o Bogu spoznamo iz tega, da svojih ciljev
(odrešiti svet, ga narediti blaženega) ne uresničuje neposredno, temveč
z zunanjimi, zemeljsko vidnimi in opredeljivimi sredstvi?
Za Vlačića je pri tem v središču kot sredstvo pridiga. Za Luthrom
je prevedel Rim 10,17: »Tako pride vera iz pridige, pridiganje pa je po
Kristusovi besedi«. Toda tudi oba zakramenta, krst in obhajilo sta
bila za Vlačića enakovredni Božji sredstvi. Ta sredstva so vključena v
ciklus različnih dejanj, ki vodijo človeka k večnemu blaženstvu. »Sve-
ti Pavel je postavil takšno zaporedje, verigo vzrokov in učinkov, nam
reč: Božje oznanilo, pridigarji, ki pridigajo, poslušanje tega, verovanje,
klicanje Boga, blaženost.«13 Bolj podrobno je to verigo vzrokov in
učinkov predstavil tako: »Bog je vzrok, da imamo prave pridigarje.
Pridigarji so vzrok, da se prav pridiga; pridiganje povzroči telesno
poslušanje; telesno poslušanje je vzrok pravemu verovanju; pravo
verovanje povzroči klicanje Boga. Klicanje je vzrok večne blaženosti.«14
Vsa sklenjena veriga vzrokov in učinkov se vrne k Bogu. Od Boga
je tako urejena in usmerjena, da doseže svoj cilj večne blaženosti lju-
di. Iz tega po Vlačiću sledi: »Pridigar in njegova pridiga so nekaj te-
lesno zunanjega. Tudi poslušanje mora zato biti telesno in zunanje.«15
In prav za to je Vlačiću šlo: hotel je pokazati, da pride »vera iz zuna-
njega poslušanja pridigane besede« in ne »iz notranjega razodetja«.
Prav slednje je po njegovem Schwenckfeldova zmota, namreč da »Bog
brez vsakršnih sredstev (posredovanja Svetega pisma) z notranjim du-
hovnim razodetjem privede človeka do prave in resnične vere in bla-
ženosti«. Po Vlačiću zagovarja Schwenckfeld pojmovanje »notranjega
12 M. Flacius Illyricus: Aus den Schmalkaldischen heubt artickeln wider den Schwenckfeld, in
welchen die gelertesten Prediger aufs ganz Deutschlandt sich haben unterschriben (Magdeburg,
1553),3.
13 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke, 5.
14 Prav tam.
15 Prav tam.
54
je postala (človeški) jezik (in meso), v katerem ljudje na svoj način
ustvarjalno razvijajo Božjo besedo, Vlačić vztraja: »Bog noče z nami
ljudmi delovati drugače kakor s svojo zunanjo besedo in zakramen-
tom. Vse kar pa duh natovori na take besede in zakrament, je od
hudiča«.12 Ta sicer po metodi diagnostična in deskriptivna navezava
Boga na medialno posredovanje pa izzove pri Vlačiću temeljno teo-
loško vprašanje : Kaj lahko o Bogu spoznamo iz tega, da svojih ciljev
(odrešiti svet, ga narediti blaženega) ne uresničuje neposredno, temveč
z zunanjimi, zemeljsko vidnimi in opredeljivimi sredstvi?
Za Vlačića je pri tem v središču kot sredstvo pridiga. Za Luthrom
je prevedel Rim 10,17: »Tako pride vera iz pridige, pridiganje pa je po
Kristusovi besedi«. Toda tudi oba zakramenta, krst in obhajilo sta
bila za Vlačića enakovredni Božji sredstvi. Ta sredstva so vključena v
ciklus različnih dejanj, ki vodijo človeka k večnemu blaženstvu. »Sve-
ti Pavel je postavil takšno zaporedje, verigo vzrokov in učinkov, nam
reč: Božje oznanilo, pridigarji, ki pridigajo, poslušanje tega, verovanje,
klicanje Boga, blaženost.«13 Bolj podrobno je to verigo vzrokov in
učinkov predstavil tako: »Bog je vzrok, da imamo prave pridigarje.
Pridigarji so vzrok, da se prav pridiga; pridiganje povzroči telesno
poslušanje; telesno poslušanje je vzrok pravemu verovanju; pravo
verovanje povzroči klicanje Boga. Klicanje je vzrok večne blaženosti.«14
Vsa sklenjena veriga vzrokov in učinkov se vrne k Bogu. Od Boga
je tako urejena in usmerjena, da doseže svoj cilj večne blaženosti lju-
di. Iz tega po Vlačiću sledi: »Pridigar in njegova pridiga so nekaj te-
lesno zunanjega. Tudi poslušanje mora zato biti telesno in zunanje.«15
In prav za to je Vlačiću šlo: hotel je pokazati, da pride »vera iz zuna-
njega poslušanja pridigane besede« in ne »iz notranjega razodetja«.
Prav slednje je po njegovem Schwenckfeldova zmota, namreč da »Bog
brez vsakršnih sredstev (posredovanja Svetega pisma) z notranjim du-
hovnim razodetjem privede človeka do prave in resnične vere in bla-
ženosti«. Po Vlačiću zagovarja Schwenckfeld pojmovanje »notranjega
12 M. Flacius Illyricus: Aus den Schmalkaldischen heubt artickeln wider den Schwenckfeld, in
welchen die gelertesten Prediger aufs ganz Deutschlandt sich haben unterschriben (Magdeburg,
1553),3.
13 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke, 5.
14 Prav tam.
15 Prav tam.
54
