Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 59
HANS PETER GROßHANS
-teoretsko analizo. S svojo brezkompromisno doslednostjo mišljenja
je pokazal na posledice Schwenckfeldove predelave načel krščanskega
življenja in dela. Vodile naj bi k razpustitvi krščanske Cerkve, ki jo je
mogoče identificirati, prav tako pa tudi k razvodenitvi krščanskega
življenja, saj ne bi bilo več nobenega kriterija in norme, po katerih bi
lahko merili in razlikovali krščansko Cerkev in krščanstvo sploh od
nekrščanskega sveta. Schwenckfeldova pozicija naj bi po Vlačiću zato
sprevrgla Cerkev v »pogansko, turško in tatarsko barbarstvo«. 22
Temu, kar je Vlačić takrat kritiziral, so danes mnogi naklonjeni.
Načelna prednost verovanja pred zapisano in pridigano podobo Sve-
tega pisma namreč dejansko omogoča večjo odprtost krščanske vere
do drugih religij, saj lahko intuitivno in neposredno samogotovost
srca tudi pri pripadnikih drugih religij pojmujemo kot rezultat Bož-
jega delovanja.
Tudi pri razlagi Svetega pisma lahko danes opažamo nespoštovanje
njegove konkretne materialnosti. Namesto eksegeze imamo pogosto
eisegezo. Kontekstualne in kulturološke interpretacije podrejajo biblij-
ske tekste različnim sodobnim okvirnim pogojem in uvidom iz raz-
ličnih sodobnih življenjskih položajev. Različna ideološka prepričanja,
toda tudi dogmatične teorije, uporabljajo biblijske tekste za opravi-
čevanje samega sebe ter uporabljajo Sveto pismo kot kafeterije: iz njega
si jemljejo sestavine, ki se jim ravno zdijo primerne. Tudi pri tem je
vera pred Svetim pismom. Samorazvidna ali pridobljena življenjska
prepričanja uporabljajo Sveto pismo za lastno potrjevanje. Kar temu
ne ustreza, ignorirajo ali celo zanikajo.
Vlačić je videl Schwenckfeldovo pozicijo na isti liniji z rimskoka-
toliškim pojmovanjem svojega časa, po katerem so »vse pravice (...) v
skrinji papeževega srca«; »duh in resnica naj bo vse, kar s svojo Cerkvi-
jo počne in uči, pa čeprav je nad Pismom in ustno besedo in proti
njima«. V tem smislu sta za Vlačića tako Schwenckfeld kakor papež
»entuziasta« (zanesenjaka).23
22 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke, 12.
23 Vlačić polemično pokaže na protislovje, da entuziasti, kakršna sta po njegovem papež
in Schwenckfeld, poudarjajo neposredno spoznanje v človekovem srcu, hkrati pa veli-
ko pišejo in poučujejo soljudi, čeprav po njihovi lastni teoriji to sploh ne more doseči
človekovega srca. (Prav tam).
57
-teoretsko analizo. S svojo brezkompromisno doslednostjo mišljenja
je pokazal na posledice Schwenckfeldove predelave načel krščanskega
življenja in dela. Vodile naj bi k razpustitvi krščanske Cerkve, ki jo je
mogoče identificirati, prav tako pa tudi k razvodenitvi krščanskega
življenja, saj ne bi bilo več nobenega kriterija in norme, po katerih bi
lahko merili in razlikovali krščansko Cerkev in krščanstvo sploh od
nekrščanskega sveta. Schwenckfeldova pozicija naj bi po Vlačiću zato
sprevrgla Cerkev v »pogansko, turško in tatarsko barbarstvo«. 22
Temu, kar je Vlačić takrat kritiziral, so danes mnogi naklonjeni.
Načelna prednost verovanja pred zapisano in pridigano podobo Sve-
tega pisma namreč dejansko omogoča večjo odprtost krščanske vere
do drugih religij, saj lahko intuitivno in neposredno samogotovost
srca tudi pri pripadnikih drugih religij pojmujemo kot rezultat Bož-
jega delovanja.
Tudi pri razlagi Svetega pisma lahko danes opažamo nespoštovanje
njegove konkretne materialnosti. Namesto eksegeze imamo pogosto
eisegezo. Kontekstualne in kulturološke interpretacije podrejajo biblij-
ske tekste različnim sodobnim okvirnim pogojem in uvidom iz raz-
ličnih sodobnih življenjskih položajev. Različna ideološka prepričanja,
toda tudi dogmatične teorije, uporabljajo biblijske tekste za opravi-
čevanje samega sebe ter uporabljajo Sveto pismo kot kafeterije: iz njega
si jemljejo sestavine, ki se jim ravno zdijo primerne. Tudi pri tem je
vera pred Svetim pismom. Samorazvidna ali pridobljena življenjska
prepričanja uporabljajo Sveto pismo za lastno potrjevanje. Kar temu
ne ustreza, ignorirajo ali celo zanikajo.
Vlačić je videl Schwenckfeldovo pozicijo na isti liniji z rimskoka-
toliškim pojmovanjem svojega časa, po katerem so »vse pravice (...) v
skrinji papeževega srca«; »duh in resnica naj bo vse, kar s svojo Cerkvi-
jo počne in uči, pa čeprav je nad Pismom in ustno besedo in proti
njima«. V tem smislu sta za Vlačića tako Schwenckfeld kakor papež
»entuziasta« (zanesenjaka).23
22 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke, 12.
23 Vlačić polemično pokaže na protislovje, da entuziasti, kakršna sta po njegovem papež
in Schwenckfeld, poudarjajo neposredno spoznanje v človekovem srcu, hkrati pa veli-
ko pišejo in poučujejo soljudi, čeprav po njihovi lastni teoriji to sploh ne more doseči
človekovega srca. (Prav tam).
57
