Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, [TUDIJE
vedo. S tem pa je Sveto pismo in vsaka pridiga odveč, nekaj nepotreb-
nega in nekoristnega. To je konsekvenca, če je notranji človek, se
pravi človekovo srce, pripravljen(o) za spoznanje Boga in lastne bla-
ženosti le z notranjim razodetjem, če mu je tako rekoč celotno Sveto
pismo neposredno zapisano v srce in je tudi Božja postava notranje
izpolnjena. Če sprejmemo – načelno – da je Sveti Duh v človeku pred
Božjo besedo, ima to po Vlačiću za posledico, da krščanske vere ni več
mogoče identificirati.
Potem lahko imamo za blažene in zveličane tudi ljudi, ki do sedaj
še niso slišali za Jezusa Kristusa, torej povsem neodvisno od dejanske-
ga krščanskega življenja in verovanja.
Seveda je bila v ozadju spora med Vlačićem in Schwenckfeldom
tudi razlika med črko in duhom, znana že od starozaveznih prerokov
dalje (2 Kor 3,6: »Črka ubija, duh pa oživlja.«); prav tako govor o no-
vem srcu in duhu (Ez 11,19: »Dal vam bom novo srce in novega
duha.«). Za Schwenckfelda so ta mesta pomenila, da niti Sveto pismo
niti zakramenti niti karkoli ustvarjenega ne seže do človekovega srca.
Vse to se dotika le človeških čutov in do srca ne prodre. V tem smislu
je celo Sveto pismo treba razumeti kot mrtvo črko, ki prej ubija, kot da
bi zmoglo kogarkoli narediti blaženega. Sveto pismo v svoji pridigarski
obliki – tako Schwenckfeld – človekovemu srcu ne more dati gotovo
sti, ne more ga pomiriti; samo je izpostavljeno človeškemu tolmačenju
in mišljenju s spori med razlagami in kot tako nekaj negotovega.
Vere potemtakem ni mogoče utemeljiti s Svetim pismom, prej velja
nasprotno: »Pismo se mora (…) ravnati in usmerjati po veri.« In to vero
v človeku neposredno povzroči Bog. »Bog brez vsakega posredovanja
zakramenta in branja ali pridiganja Svetega pisma sam notranje tako
popolnoma pripravi, spreobrne in spremeni grešnikovo srce, tako
vpiše vanj Sveto pismo, da ne le zmore izpolnjevati postavo, ampak mu
je to tudi zelo lahko.«21
Vlačić v odgovoru osredotoči svoje dokazovanje predvsem na to,
da pokaže, kako Schwenckfeld ne spoštuje Svetega pisma. V 16. stoletju
je bilo to zadosti za Schwenckfeldovo diskreditacijo. Da bi pokazal
na Schwenckfeldovo nespoštovanje Svetega pisma, je uporabil načelno-
21 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke,10.
56
vedo. S tem pa je Sveto pismo in vsaka pridiga odveč, nekaj nepotreb-
nega in nekoristnega. To je konsekvenca, če je notranji človek, se
pravi človekovo srce, pripravljen(o) za spoznanje Boga in lastne bla-
ženosti le z notranjim razodetjem, če mu je tako rekoč celotno Sveto
pismo neposredno zapisano v srce in je tudi Božja postava notranje
izpolnjena. Če sprejmemo – načelno – da je Sveti Duh v človeku pred
Božjo besedo, ima to po Vlačiću za posledico, da krščanske vere ni več
mogoče identificirati.
Potem lahko imamo za blažene in zveličane tudi ljudi, ki do sedaj
še niso slišali za Jezusa Kristusa, torej povsem neodvisno od dejanske-
ga krščanskega življenja in verovanja.
Seveda je bila v ozadju spora med Vlačićem in Schwenckfeldom
tudi razlika med črko in duhom, znana že od starozaveznih prerokov
dalje (2 Kor 3,6: »Črka ubija, duh pa oživlja.«); prav tako govor o no-
vem srcu in duhu (Ez 11,19: »Dal vam bom novo srce in novega
duha.«). Za Schwenckfelda so ta mesta pomenila, da niti Sveto pismo
niti zakramenti niti karkoli ustvarjenega ne seže do človekovega srca.
Vse to se dotika le človeških čutov in do srca ne prodre. V tem smislu
je celo Sveto pismo treba razumeti kot mrtvo črko, ki prej ubija, kot da
bi zmoglo kogarkoli narediti blaženega. Sveto pismo v svoji pridigarski
obliki – tako Schwenckfeld – človekovemu srcu ne more dati gotovo
sti, ne more ga pomiriti; samo je izpostavljeno človeškemu tolmačenju
in mišljenju s spori med razlagami in kot tako nekaj negotovega.
Vere potemtakem ni mogoče utemeljiti s Svetim pismom, prej velja
nasprotno: »Pismo se mora (…) ravnati in usmerjati po veri.« In to vero
v človeku neposredno povzroči Bog. »Bog brez vsakega posredovanja
zakramenta in branja ali pridiganja Svetega pisma sam notranje tako
popolnoma pripravi, spreobrne in spremeni grešnikovo srce, tako
vpiše vanj Sveto pismo, da ne le zmore izpolnjevati postavo, ampak mu
je to tudi zelo lahko.«21
Vlačić v odgovoru osredotoči svoje dokazovanje predvsem na to,
da pokaže, kako Schwenckfeld ne spoštuje Svetega pisma. V 16. stoletju
je bilo to zadosti za Schwenckfeldovo diskreditacijo. Da bi pokazal
na Schwenckfeldovo nespoštovanje Svetega pisma, je uporabil načelno-
21 M. Flacius Illyricus: Vom fürnemlichen Stücke,10.
56
