Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 57
HANS PETER GROßHANS
razodetja« z neposrednim »navdihom Svetega Duha«. Po Schwenck
feldu naj bi se »notranje slišanje zgodilo brez pridige in brez sredstev;
Bog sploh ne potrebuje in ne uporablja za to prav nobenih sredstev«.16
Schwenckfeld je Vlačiću ugovarjal, da bi potemtakem »vsakdo, ki
je poslušal (pridigano) Božjo besedo, lahko veroval« – kar pa dejansko
ni tako (ni res). Toda Vlačić je imel tak sklep za nekonsekventen.
Kajti causa instrumentalis non est totalis – instrumentalni vzrok ni celo-
ten vzrok. Kot iz najdene veje v gozdu še ne sledi, da se tam sekajo
drevesa, tako je tudi s pridigo in poslušanjem: da postane pridiga in
poslušanje učinkovito, je potreben še Božji blagoslov. Tudi za Vlačića
je na delu Sveti Duh, če ljudje verujejo v Boga in so pravi kristjani.
Seveda je – po Gal 4,6 – Sveti Duh tisti, ki jih pusti v srcu klicati »Abba
Pater, ljubi Oče«17 in Sveti Duh jih v srcih prepriča, da so Božji otroci.18
Središčno vprašanje spora je bilo, kako dá Bog človeku svojega
duha: naravnost v srce ali s pomočjo nekega sredstva? Za Vlačića je
jasno (kot je pisal v malem spisu z naslovom Iz Šmalkaldskih členov
proti Schwenckfeldu: »Iz teh členov, ki zadevajo ustne, zunanje besede,
izhaja, kako je treba trdno vztrajati, da Bog nikomur ne da svojega
duha ali milosti drugače kot po zunanji besedi ali z njo.«19
Nasproti temu so se Schwenckfeld in njegovi privrženci hvalili, da
»imajo duha brez besede in pred njo«, kar ima za posledico, »da so-
dijo, tolmačijo in raztezajo Sveto pismo ali ustno besedo kot jim uga-
ja«.20 Lahko kritično pripomnimo, da postane Božja beseda tako žoga
človeških tolmačenj in razlag. Če naredi Bog človeka verujočega brez
posredovanja pisne ali ustne besede in če vera ne pride iz pridiganja
Svetega pisma ali Kristusovega nauka, potem krščanskega verovanja ne
le ni mogoče verificirati, ampak tudi ne identificirati. V tem primeru
bi morali sprejeti – tako Vlačić – da se lahko zveličajo in se tudi bodo
enako kot kristjani zveličali prav tako ljudje v poganskih in drugače
religioznih deželah, ki o pridigi Božje besede in zakramentih nič ne
16 Prav tam, 3-6.
17 Prav tam, 7.
18 Iz načina življenja, ki izhaja iz take religiozne gotovosti, lahko potem tudi vidimo, da
Sveti Duh biva v srcu takega človeka. Sveti Duh ne ostaja namreč le znotraj v človeku,
temveč se pri človeku, v katerem je, povnanji v obliki duhovno polnega življenja.
19 M. Flacius Illyricus:Aus den Schmalkaldischen heubtartikeln wider den Schwenckfelt, 1.
20 Prav tam.
55
razodetja« z neposrednim »navdihom Svetega Duha«. Po Schwenck
feldu naj bi se »notranje slišanje zgodilo brez pridige in brez sredstev;
Bog sploh ne potrebuje in ne uporablja za to prav nobenih sredstev«.16
Schwenckfeld je Vlačiću ugovarjal, da bi potemtakem »vsakdo, ki
je poslušal (pridigano) Božjo besedo, lahko veroval« – kar pa dejansko
ni tako (ni res). Toda Vlačić je imel tak sklep za nekonsekventen.
Kajti causa instrumentalis non est totalis – instrumentalni vzrok ni celo-
ten vzrok. Kot iz najdene veje v gozdu še ne sledi, da se tam sekajo
drevesa, tako je tudi s pridigo in poslušanjem: da postane pridiga in
poslušanje učinkovito, je potreben še Božji blagoslov. Tudi za Vlačića
je na delu Sveti Duh, če ljudje verujejo v Boga in so pravi kristjani.
Seveda je – po Gal 4,6 – Sveti Duh tisti, ki jih pusti v srcu klicati »Abba
Pater, ljubi Oče«17 in Sveti Duh jih v srcih prepriča, da so Božji otroci.18
Središčno vprašanje spora je bilo, kako dá Bog človeku svojega
duha: naravnost v srce ali s pomočjo nekega sredstva? Za Vlačića je
jasno (kot je pisal v malem spisu z naslovom Iz Šmalkaldskih členov
proti Schwenckfeldu: »Iz teh členov, ki zadevajo ustne, zunanje besede,
izhaja, kako je treba trdno vztrajati, da Bog nikomur ne da svojega
duha ali milosti drugače kot po zunanji besedi ali z njo.«19
Nasproti temu so se Schwenckfeld in njegovi privrženci hvalili, da
»imajo duha brez besede in pred njo«, kar ima za posledico, »da so-
dijo, tolmačijo in raztezajo Sveto pismo ali ustno besedo kot jim uga-
ja«.20 Lahko kritično pripomnimo, da postane Božja beseda tako žoga
človeških tolmačenj in razlag. Če naredi Bog človeka verujočega brez
posredovanja pisne ali ustne besede in če vera ne pride iz pridiganja
Svetega pisma ali Kristusovega nauka, potem krščanskega verovanja ne
le ni mogoče verificirati, ampak tudi ne identificirati. V tem primeru
bi morali sprejeti – tako Vlačić – da se lahko zveličajo in se tudi bodo
enako kot kristjani zveličali prav tako ljudje v poganskih in drugače
religioznih deželah, ki o pridigi Božje besede in zakramentih nič ne
16 Prav tam, 3-6.
17 Prav tam, 7.
18 Iz načina življenja, ki izhaja iz take religiozne gotovosti, lahko potem tudi vidimo, da
Sveti Duh biva v srcu takega človeka. Sveti Duh ne ostaja namreč le znotraj v človeku,
temveč se pri človeku, v katerem je, povnanji v obliki duhovno polnega življenja.
19 M. Flacius Illyricus:Aus den Schmalkaldischen heubtartikeln wider den Schwenckfelt, 1.
20 Prav tam.
55
