Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, [TUDIJE
II
Ali lahko razliko med Vlačićem in Schwenckfeldom rekonstruira-
mo in opišemo tudi mimo njunih specifičnih teoloških pozicij? Ali
vprašano drugače: ali lahko ob njunih kontroverzah pokažemo in
naredimo razvidne splošne hermenevtske uvide?
Na prvi pogled oba avtorja sploh nista daleč vsaksebi. Obema gre
v njunem sporu za pravo ravnanje s Svetim pismom, ki je za oba v sre-
dišču krščanske Cerkve in krščanskega življenja. Toda znotraj te bli-
žine, ki je dana z njunim skupnim izvorom v reformatorski teologiji,
se pokažejo markantne razlike.
Za Schwenckfelda so bile besede – ustne in pisne – zgolj zunanji
znaki, ki človeka ne morejo nagovoriti in spremeniti v njegovem jedru
(njegovem nekognitivnem središču, »srcu«). Vztrajanje reformatorjev,
posebej Luthra in Melanchthona, na filološki in zgodovinski analizi
biblijskih tekstov, je bilo za Schwenckfelda zato zgrešena pot. Vendar
pa ni bil postmoderni konstruktivist, za katerega bi bili biblijski teksti
zgolj priložnost za lastne domislice in konstrukcije.24 Lahko bi rekli,
da je zastopal specifično hermenevtsko in jezikovno-filozofsko teo-
rijo, kakršno lahko srečamo pri metafizičnih realistih zadnjih deset
letij, npr. v obliki kavzalne teorije reference25: biblijski teksti le napo-
tujejo (proizvajajo referenco) na svoj pravi predmet, za katerega na
različne načine »pričajo«, namreč na Jezusa Kristusa. Funkcija tekstov
je predvsem, da bralca ali poslušalca postavijo v odnos do nekega
referenta. Prav to je bila za Schwenckfelda vloga Svetega pisma: napo-
titi na Jezusa Kristusa, vzpostaviti odnos z njim, ki pa se potem člo-
veku (verniku) razodeva sam mimo samih tekstov. Bog »govori«
človeku, če/ko ima ta odnos do Jezusa Kristusa, ko je napoten nanj.
Ker pa je treba jasno razločevati med referentom biblijskih tekstov
24 Tako bi bil Schwenckfeld napačno razumljen. Nikakor si namreč ne predstavlja spo-
znavanja, ki bi bilo docela neodvisno od biblijskih tekstov in kjer bi Sveti Duh zajel
duha ljudi in jim dal neka nova razodetja in domisleke. Tako razodevanje Schwenckfeld
izrecno zavrača.
25 Glej H. P. Großhans: Theologischer Realismus. Ein sprachphilosophischer Beitrag zu einer
theologischen Sprachlehre (Tübingen, 1996), 20 ff. V nadaljevanju: Großhans: Theologischer
Realismus.
58
II
Ali lahko razliko med Vlačićem in Schwenckfeldom rekonstruira-
mo in opišemo tudi mimo njunih specifičnih teoloških pozicij? Ali
vprašano drugače: ali lahko ob njunih kontroverzah pokažemo in
naredimo razvidne splošne hermenevtske uvide?
Na prvi pogled oba avtorja sploh nista daleč vsaksebi. Obema gre
v njunem sporu za pravo ravnanje s Svetim pismom, ki je za oba v sre-
dišču krščanske Cerkve in krščanskega življenja. Toda znotraj te bli-
žine, ki je dana z njunim skupnim izvorom v reformatorski teologiji,
se pokažejo markantne razlike.
Za Schwenckfelda so bile besede – ustne in pisne – zgolj zunanji
znaki, ki človeka ne morejo nagovoriti in spremeniti v njegovem jedru
(njegovem nekognitivnem središču, »srcu«). Vztrajanje reformatorjev,
posebej Luthra in Melanchthona, na filološki in zgodovinski analizi
biblijskih tekstov, je bilo za Schwenckfelda zato zgrešena pot. Vendar
pa ni bil postmoderni konstruktivist, za katerega bi bili biblijski teksti
zgolj priložnost za lastne domislice in konstrukcije.24 Lahko bi rekli,
da je zastopal specifično hermenevtsko in jezikovno-filozofsko teo-
rijo, kakršno lahko srečamo pri metafizičnih realistih zadnjih deset
letij, npr. v obliki kavzalne teorije reference25: biblijski teksti le napo-
tujejo (proizvajajo referenco) na svoj pravi predmet, za katerega na
različne načine »pričajo«, namreč na Jezusa Kristusa. Funkcija tekstov
je predvsem, da bralca ali poslušalca postavijo v odnos do nekega
referenta. Prav to je bila za Schwenckfelda vloga Svetega pisma: napo-
titi na Jezusa Kristusa, vzpostaviti odnos z njim, ki pa se potem člo-
veku (verniku) razodeva sam mimo samih tekstov. Bog »govori«
človeku, če/ko ima ta odnos do Jezusa Kristusa, ko je napoten nanj.
Ker pa je treba jasno razločevati med referentom biblijskih tekstov
24 Tako bi bil Schwenckfeld napačno razumljen. Nikakor si namreč ne predstavlja spo-
znavanja, ki bi bilo docela neodvisno od biblijskih tekstov in kjer bi Sveti Duh zajel
duha ljudi in jim dal neka nova razodetja in domisleke. Tako razodevanje Schwenckfeld
izrecno zavrača.
25 Glej H. P. Großhans: Theologischer Realismus. Ein sprachphilosophischer Beitrag zu einer
theologischen Sprachlehre (Tübingen, 1996), 20 ff. V nadaljevanju: Großhans: Theologischer
Realismus.
58
