Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 61
HANS PETER GROßHANS
(Jezusom Kristusom oz. troedinim Bogom) in samimi teksti, ni mo-
goče nadzorovati, če ima človek res odnos do Jezusa Kristusa in tro-
edinega Boga. Zato je potreben navdihnjen razlagalec, ki bralca in
poslušalca prek in mimo same razlage teksta postavi v odnos do
stvarnosti, o kateri teksti pričajo.
Vlačić je temu nasprotno prej interni realist ali tudi pragmatist,
ni torej antirealist. Jure Zovko je v enem svojih sestavkov26 pokazal,
da ima Vlačićev Clavis nekaj skupnega z novejšimi koherentističnimi
koncepcijami, npr. s koncpecijo Nicholasa Rescherja.27 Tudi za
Rescherja je pomembna realistična dimenzija tekstov oziroma jezika
sploh. V tem smislu lahko Vlačića upravičeno označimo za realista, a
vsekakor posebne vrste, namreč internega realizma, kot ga je predsta-
vil Hilary Putnam konec 70 let 20.stoletja.28
Vlačić izhaja – do neke mere antiempiristično, torej zavračajoč
tretjo dogmo empirizma29 – iz jezikovne enotnosti oblike in vsebine.
Meni, da biblijski teksti – kot tudi vsi drugi – nosijo s seboj svoj lasten
duh in stvarnost, o kateri govorijo. Zato so vsi momenti duhovnega
razlaganja teksta (»po duhu«) drugorazredni, nižjega ranga, naspro-
ti interpretacijam njihovega literalnega/dobesednega smisla (»po
črki«). Z dobesednim smislom biblijskih tekstov se ne vzpostavlja le
zunanja jasnost, temveč tudi notranja, o kateri govori Luther v pole-
miki z Erazmom (De servo arbitrio).30 Claritas interna, notranja jasnost,
tudi v religioznih zadevah ni dosegljiva drugače kakor po dobese-
dnem smislu ustreznih tekstov.
Tudi Martin Luther razlikuje med Biblijo oz. Svetim pismom in Bo-
gom z njegovim razodetjem. Duae res sunt Deus et Scriptura Dei, non
26 Jure Zovko: Aktualnost Vlačićeve teorije interpretacije. V: Matija Vlačić Ilirik (III). Zbor-
nik radova s Trećeg međunarodnog znanstvenog skupa Labin, 22.-24. travnja 2010. Labin: Grad
Labin 2012, 48-56.
27 N. Rescher: The Coherence Theory of Truth. (Oxford 1973).
28 Großhans: Theologischer Realismus, 104 ff.
29 O tem D. Davidson: On the very Idea of a Conceptual Scheme, v: Inquiries into Truth
and Interpretation (Oxford, 1984), 183-198. Davidson imenuje razlikovanje med pojmom
in vsebino, med urejajočim sistemom in gradivom, »tretja dogma empirizma«, nave-
zujoč na dve dogmi, ki jih je empirizmu pripisal W. V. O. Quine v razpravi Two Dogmas
of Empiricism v: From a Logical Point of Wiew (Cambridge 1953/1980), 20-46.
30 M. Luther: De servo arbitrio. WA 18, 551–787.
59
(Jezusom Kristusom oz. troedinim Bogom) in samimi teksti, ni mo-
goče nadzorovati, če ima človek res odnos do Jezusa Kristusa in tro-
edinega Boga. Zato je potreben navdihnjen razlagalec, ki bralca in
poslušalca prek in mimo same razlage teksta postavi v odnos do
stvarnosti, o kateri teksti pričajo.
Vlačić je temu nasprotno prej interni realist ali tudi pragmatist,
ni torej antirealist. Jure Zovko je v enem svojih sestavkov26 pokazal,
da ima Vlačićev Clavis nekaj skupnega z novejšimi koherentističnimi
koncepcijami, npr. s koncpecijo Nicholasa Rescherja.27 Tudi za
Rescherja je pomembna realistična dimenzija tekstov oziroma jezika
sploh. V tem smislu lahko Vlačića upravičeno označimo za realista, a
vsekakor posebne vrste, namreč internega realizma, kot ga je predsta-
vil Hilary Putnam konec 70 let 20.stoletja.28
Vlačić izhaja – do neke mere antiempiristično, torej zavračajoč
tretjo dogmo empirizma29 – iz jezikovne enotnosti oblike in vsebine.
Meni, da biblijski teksti – kot tudi vsi drugi – nosijo s seboj svoj lasten
duh in stvarnost, o kateri govorijo. Zato so vsi momenti duhovnega
razlaganja teksta (»po duhu«) drugorazredni, nižjega ranga, naspro-
ti interpretacijam njihovega literalnega/dobesednega smisla (»po
črki«). Z dobesednim smislom biblijskih tekstov se ne vzpostavlja le
zunanja jasnost, temveč tudi notranja, o kateri govori Luther v pole-
miki z Erazmom (De servo arbitrio).30 Claritas interna, notranja jasnost,
tudi v religioznih zadevah ni dosegljiva drugače kakor po dobese-
dnem smislu ustreznih tekstov.
Tudi Martin Luther razlikuje med Biblijo oz. Svetim pismom in Bo-
gom z njegovim razodetjem. Duae res sunt Deus et Scriptura Dei, non
26 Jure Zovko: Aktualnost Vlačićeve teorije interpretacije. V: Matija Vlačić Ilirik (III). Zbor-
nik radova s Trećeg međunarodnog znanstvenog skupa Labin, 22.-24. travnja 2010. Labin: Grad
Labin 2012, 48-56.
27 N. Rescher: The Coherence Theory of Truth. (Oxford 1973).
28 Großhans: Theologischer Realismus, 104 ff.
29 O tem D. Davidson: On the very Idea of a Conceptual Scheme, v: Inquiries into Truth
and Interpretation (Oxford, 1984), 183-198. Davidson imenuje razlikovanje med pojmom
in vsebino, med urejajočim sistemom in gradivom, »tretja dogma empirizma«, nave-
zujoč na dve dogmi, ki jih je empirizmu pripisal W. V. O. Quine v razpravi Two Dogmas
of Empiricism v: From a Logical Point of Wiew (Cambridge 1953/1980), 20-46.
30 M. Luther: De servo arbitrio. WA 18, 551–787.
59
