Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 70
RAZPRAVE, [TUDIJE
dvainštiridesetih letih, kolikor je živel, zasul s popisanimi stranmi, ki
vsaka zase pomeni moč zgoščevanja, pesniško sporočilo, ki »tvori
prehod k dejanskim aristokratskim izjemam«,21 – in taka aristokrat-
ska izjema je Kierkegaard sam.
Aristokrat je odličnik, duša, ki ima spoštovanje pred seboj, tudi
samopohvalno glede svojega ustvarjanja: »Kajti moje ustvarjanje, moje
pisanje ni trpelo niti najmanjše zamude; v želenem trenutku sem
vselej imel pri roki potrebno gradivo. V določenem smislu sem vse
svoje delo ustvaril v neprekinjeni enakomernosti snovanja, kakor da
ne bi počel drugega, kot da bi sleherni dan prepisoval določen odlo-
mek iz kake že natisnjene knjige.«22 Že na meji negodovanja odklanja
vzdevek, da je genij, in poudarja, da je svoje delo gradil postoma
»korak za korakom, s svojim premislekom«; je garač, ki se to upa
priznati: »Zlahka bi skovali pojasnilo s sklicevanjem na to, kar se
govori o meni na pamet, ne da bi imeli kaj pojma o celoti mojega dela,
da sem namreč bil genij refleksije – vse preveč sem misleči duh, da ne
bi videl, da to mešanje premišljevanja in genija ne pojasnjuje ničesar;
kajti človeku manjka premisleka, kolikor ima genija, in narobe, saj
refleksija, prav premislek, če smo natančni, je negacija neposredno
sti.«23 Torej potem v marsičem upornik, vendar z razlogom.
In z vsem, kar izrečemo o tem nenavadnem Dancu, zaustavlja
Kierkegaard sam z besedami, da »ni nikakršen filozof«, da je kot pisec
»poetičen in eleganten (poetice et eleganter)«, ki piše, »ker mu je pisanje
potratno razkošje, ki je tem prijetnejše in očitnejše, čim manj ima
kupcev in bralcev«.24 Zakaj je tako odločno vztrajal pri tem, da je
pesnik? Nemara je razlog v tem, ker se pesnikovo življenje zelo očitno
»začne v boju s celotnim bivanjem«.25 Tako leta 1843 odločno izrazi,
da »religiozni individuum počiva v samem sebi in zaničuje vse
otročarije resničnosti«, skratka je, po Kierkegaardu, osredinjena oseb-
nost, za pesnika pa je »nasprotno značilno, da si nikoli ne more priti
na jasno, kaj je storil, ravno zato, ker hoče v vnanjem in vidnem vide-
21 Søren Kierkegaard: Ponovitev, str. 224.
22 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, str. 92.
23 Prav tam, str. 93.
24 Søren Kierkegaard: Strah in trepet, str. 14.
25 Søren Kierkegaard: Ponovitev, str. 225.
68
dvainštiridesetih letih, kolikor je živel, zasul s popisanimi stranmi, ki
vsaka zase pomeni moč zgoščevanja, pesniško sporočilo, ki »tvori
prehod k dejanskim aristokratskim izjemam«,21 – in taka aristokrat-
ska izjema je Kierkegaard sam.
Aristokrat je odličnik, duša, ki ima spoštovanje pred seboj, tudi
samopohvalno glede svojega ustvarjanja: »Kajti moje ustvarjanje, moje
pisanje ni trpelo niti najmanjše zamude; v želenem trenutku sem
vselej imel pri roki potrebno gradivo. V določenem smislu sem vse
svoje delo ustvaril v neprekinjeni enakomernosti snovanja, kakor da
ne bi počel drugega, kot da bi sleherni dan prepisoval določen odlo-
mek iz kake že natisnjene knjige.«22 Že na meji negodovanja odklanja
vzdevek, da je genij, in poudarja, da je svoje delo gradil postoma
»korak za korakom, s svojim premislekom«; je garač, ki se to upa
priznati: »Zlahka bi skovali pojasnilo s sklicevanjem na to, kar se
govori o meni na pamet, ne da bi imeli kaj pojma o celoti mojega dela,
da sem namreč bil genij refleksije – vse preveč sem misleči duh, da ne
bi videl, da to mešanje premišljevanja in genija ne pojasnjuje ničesar;
kajti človeku manjka premisleka, kolikor ima genija, in narobe, saj
refleksija, prav premislek, če smo natančni, je negacija neposredno
sti.«23 Torej potem v marsičem upornik, vendar z razlogom.
In z vsem, kar izrečemo o tem nenavadnem Dancu, zaustavlja
Kierkegaard sam z besedami, da »ni nikakršen filozof«, da je kot pisec
»poetičen in eleganten (poetice et eleganter)«, ki piše, »ker mu je pisanje
potratno razkošje, ki je tem prijetnejše in očitnejše, čim manj ima
kupcev in bralcev«.24 Zakaj je tako odločno vztrajal pri tem, da je
pesnik? Nemara je razlog v tem, ker se pesnikovo življenje zelo očitno
»začne v boju s celotnim bivanjem«.25 Tako leta 1843 odločno izrazi,
da »religiozni individuum počiva v samem sebi in zaničuje vse
otročarije resničnosti«, skratka je, po Kierkegaardu, osredinjena oseb-
nost, za pesnika pa je »nasprotno značilno, da si nikoli ne more priti
na jasno, kaj je storil, ravno zato, ker hoče v vnanjem in vidnem vide-
21 Søren Kierkegaard: Ponovitev, str. 224.
22 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, str. 92.
23 Prav tam, str. 93.
24 Søren Kierkegaard: Strah in trepet, str. 14.
25 Søren Kierkegaard: Ponovitev, str. 225.
68
