Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 67
CVETKA HED@ET TÓTH
Kierkegaard zahteva, da naj »dobi podporo notranja gotovost,
notranjost, vendar ne v abstraktnem smislu, kot je to besedo jemal
Fichte, temveč povsem konkretno«, toda njegov pripis svari, da gre za
gotovost, ki je dosegljiva »samo v delovanju in z delovanjem«.12 Kajti:
»Gotovost in notranjost sta vsekakor subjektivnost, vendar ne v pov-
sem abstraktnem smislu.«13 Abstraktni subjektivnosti namreč »manj-
ka vsebina«.14 V nadaljevanju zato pove tole: »Najkonkretnejša vsebi-
na, ki jo lahko ima zavest, je zavest o samem sebi, o sebi kot posame-
zniku, ne čista samozavest, ampak samozavest, ki je tako konkretna,
da noben pisec, celo najbolj zgovoren, niti kdor je v ponazoritvi naj-
močnejši, nikoli ni zmogel opisati niti enega samega takega človeka,
čeprav je vsakdo tak. Ta samozavest ni kontemplacija, kajti kdor tako
misli, ni razumel samega sebe, saj vidi, da je on sam istočasno v svetu,
tako da za kontemplacijo ne more biti dokončen.«15 Kakor tudi Kier-
kegaard sam ne, ki dokončnosti ne daje zaupnice, zaupa pa notran-
josti, kolikor je sploh navzoča in učinkuje kot exodus notranjosti, kajti
takoj »ko notranjost umanjka, postane duh končen. Notranjost je
tako večnost oziroma določilo večnosti v človeku«.16 Ideje nesmrtnosti
torej ne moremo iz evropske kulture pregnati, ne da bi ranili človeka
in človečnosti in trajno pohabili njegovo enkratnost in individual-
nost, tako kot je v najekstremnejši obliki to počela industrija smrti
po koncentracijskih taboriščih.
Nikakršna metodološka predodločitev, ampak načelo subjektiv-
nosti, ki ji Kierkegaard prisluhne še v povsem nepredvidljivih in ob-
robnih razmerah, v drobtinicah, ki izzovejo nekakšen miselni trepet,
ki sproži potrebo po zapisovanju, tako da bo zdaj še Platon pritrdil,
da tisti, ki čuti potrebo po pisanju, čuti potrebo po nesmrtnosti. Čas
brez konca v večnost – ne tako po nihilistično kot čas brez konca v
nič – načelo subjektivnosti približa etiki in to stori zato, da doseže
posamezno bitje, ne pa abstraktnega načela vzvišene prve resnice. In
da pred prvo, še tako vzvišeno resnico, naj se pritepe od koder koli,
12 Søren Kierkegaard: Pojem tesnobe, Slovenska matica, Ljubljana 1998, str. 168.
13 Prav tam.
14 Prav tam, str. 171.
15 Prav tam, str. 174.
16 Prav tam, str. 183.
65
Kierkegaard zahteva, da naj »dobi podporo notranja gotovost,
notranjost, vendar ne v abstraktnem smislu, kot je to besedo jemal
Fichte, temveč povsem konkretno«, toda njegov pripis svari, da gre za
gotovost, ki je dosegljiva »samo v delovanju in z delovanjem«.12 Kajti:
»Gotovost in notranjost sta vsekakor subjektivnost, vendar ne v pov-
sem abstraktnem smislu.«13 Abstraktni subjektivnosti namreč »manj-
ka vsebina«.14 V nadaljevanju zato pove tole: »Najkonkretnejša vsebi-
na, ki jo lahko ima zavest, je zavest o samem sebi, o sebi kot posame-
zniku, ne čista samozavest, ampak samozavest, ki je tako konkretna,
da noben pisec, celo najbolj zgovoren, niti kdor je v ponazoritvi naj-
močnejši, nikoli ni zmogel opisati niti enega samega takega človeka,
čeprav je vsakdo tak. Ta samozavest ni kontemplacija, kajti kdor tako
misli, ni razumel samega sebe, saj vidi, da je on sam istočasno v svetu,
tako da za kontemplacijo ne more biti dokončen.«15 Kakor tudi Kier-
kegaard sam ne, ki dokončnosti ne daje zaupnice, zaupa pa notran-
josti, kolikor je sploh navzoča in učinkuje kot exodus notranjosti, kajti
takoj »ko notranjost umanjka, postane duh končen. Notranjost je
tako večnost oziroma določilo večnosti v človeku«.16 Ideje nesmrtnosti
torej ne moremo iz evropske kulture pregnati, ne da bi ranili človeka
in človečnosti in trajno pohabili njegovo enkratnost in individual-
nost, tako kot je v najekstremnejši obliki to počela industrija smrti
po koncentracijskih taboriščih.
Nikakršna metodološka predodločitev, ampak načelo subjektiv-
nosti, ki ji Kierkegaard prisluhne še v povsem nepredvidljivih in ob-
robnih razmerah, v drobtinicah, ki izzovejo nekakšen miselni trepet,
ki sproži potrebo po zapisovanju, tako da bo zdaj še Platon pritrdil,
da tisti, ki čuti potrebo po pisanju, čuti potrebo po nesmrtnosti. Čas
brez konca v večnost – ne tako po nihilistično kot čas brez konca v
nič – načelo subjektivnosti približa etiki in to stori zato, da doseže
posamezno bitje, ne pa abstraktnega načela vzvišene prve resnice. In
da pred prvo, še tako vzvišeno resnico, naj se pritepe od koder koli,
12 Søren Kierkegaard: Pojem tesnobe, Slovenska matica, Ljubljana 1998, str. 168.
13 Prav tam.
14 Prav tam, str. 171.
15 Prav tam, str. 174.
16 Prav tam, str. 183.
65
